Zaključni del se običajno imenuje »Zaključek« pa tudi »Sklep« ali »Sklepne misli«. Priporoča se podobna dolžina kot pri uvodu, torej dve do sedem strani. Včasih seže tudi do okrog deset strani, posebej če vključuje interpretacije raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez. V splošnem ima zaključek naslednje komponente:

  1. najprej se na kratko vrnemo k uvodu in ponovimo izhodišča, ozadje in osnovni problem. Najbolj varno je, če začnemo zaključek z besedami: »V diplomskem delu smo obravnavali …« ali »Z razvojem … postaja problematika X vse bolj kompleksna/aktualna …«.
  2. uvodoma lahko dodamo še kakšno dodatno ilustracijo ali izziv, morda celo izpostavimo nek dodaten širši okvir problematike (celo širši kot v uvodu) in vanj umestimo oziroma aktualiziramo svojo temo, in šele nato nadaljujemo s povzemanjem, kot je v navednicah navedeno zgoraj. Naknadno dodajanje novih idej in širših okvirov vsebinsko dviguje kakovost diplomskega dela, hkrati pa je to zahtevnejše in terja več časa, truda in kreativnosti. Pri tem moramo paziti, da vsebin in okoliščin, ki bi nujno sodile že v uvod, ne dodajamo šele v zaključku;
  3. po umestitvi – to je uvodni povedi oziroma uvodni razširitvi konteksta – sistematično in na kratko povzamemo, kar smo bistvenega delali oziroma ugotovili v posameznih poglavjih. Osrednji del zaključka je povzemanje vseh glavnih ugotovitev, ki izhajajo iz odgovorov na raziskovalna vprašanja in hipoteze. Celotno obnavljanje in povzemanje mora biti v zaključku izvedeno na bistveno celovitejšem, bolj celostnem in kakovostnejšem nivoju kot v odgovarjajočih delih diplome, ki jih v zaključku povzemamo zgolj kot izhodišče za poglobljen komentar. Zaključek torej ne sme biti zgolj mehanično ponavljanje;
  4. ugotovitve nato dodatno dopolnimo in interpretiramo še v luči najširšega konteksta, kjer podajamo dodatne ideje in nove misli, stališča, predloge in rešitve, povezane z osnovnim problemom kot tudi z drugimi (širše) povezanimi relevantnimi informacijami;
  5. zelo primerno in dobrodošlo (čeprav povsem neobvezno) je tudi, če v zaključku podamo še konkretna priporočila za določeno področje, npr. za urejanje določenega področja ali specifična metodološka priporočila za obravnavo določenega problema. Tovrsten dodatek pomembno viša kakovost in je bistven za dodatno vrednost diplome. Hkrati je lahko izjemno zahteven, saj terja veliko previdnosti, kompetentnosti in samozavesti. Podajanje površnih, diletantskih, napačnih, pomanjkljivih ali nestrokovnih priporočil oziroma napotkov je namreč izjemno neugodno;
  6. pomembno je, da sistematično in odkrito predstavimo vse omejitve (npr. zožitev problematike zgolj na eno specifično skupino) in pomanjkljivosti diplomskega dela (npr. majhen vzorec) kot tudi nepričakovane težave (npr. slabo sodelovanje intervjuvancev), s katerimi smo se srečevali. Navedemo lahko tudi določena obžalovanja, ker nečesa nismo uredili najbolje in bi, če bi se tega lotevali danes, ravnali drugače;
  7. razdelamo in orišemo tudi smeri oziroma izzive nadaljnjega raziskovanja na tem področju.

Glede strukture naloge je smiselno upoštevati dobre primere, npr. diplomo Činkole in diplomo Primožič pa tudi Crnkovič, LutmanLogar ter primere raziskav na 1ka.si. Še bolje pa je, če dobre primere – kot smo že omenili – uvodoma identificiramo skupaj z mentorjem.

 

<< Nazaj Naprej >>