Zaključni del je praviloma svoje poglavje, ki se običajno imenuje »Zaključek« pa tudi »Sklep« ali »Sklepne misli«. Priporoča se podobna dolžina kot pri uvodu, torej dve do sedem strani. Včasih obsega tudi okrog deset strani ali celo več, posebej če vključuje interpretacije raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez, kar pa je odstopanje od priporočene strukture in morajo za to obstajati eksplicitni razlogi.

Pri empiričnih diplomah je smiselno in za razumevanje strukture zelo pomembno, da interpretacije ločimo na tri nivoje, tako kot je to razdelano v zadnjih odstavkih prejšnjega razdelka (5.2.4 Empirični del, C. Sklepni del), in sicer na:

  • statistično interpretacijo (v osrednjem empiričnem delu),
  • obravnavo raziskovalnih vprašanja oziroma hipotez (sklepni del na koncu empiričnega dela oziroma poglavja) ter
  • najširšo vsebinsko interpretacijo (zaključni del oziroma zaključno poglavje).

V določenih primerih lahko zaključni del vsebuje tudi interpretacije iz druge zgornje alineje, torej vključuje sistematično obravnavo raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez (glej 5.2.4 Empirični del, C. Sklepni del).

V splošnem pa se zaključni del oziroma zaključno poglavje omejuje le na interpretacije iz tretje alinejo zgoraj. V takem primeru  – in tudi sicer – ima zaključno poglavje predvsem naslednje komponente:

  1. najprej se na kratko vrnemo k uvodu in ponovimo izhodišča, ozadje in osnovni problem ter cilje. Najvarneje je, če začnemo zaključek formalno, npr. »V diplomskem delu smo obravnavali …« ali pa vsebinsko, glede na problem, npr. »Z razvojem interneta postaja problematika X vse kompleksnejša …«;
  2. opcijsko lahko uvodoma dodamo še kakšno dodatno ilustracijo ali izziv, morda celo izpostavimo nek dodaten širši okvir problematike (celo širši kot v uvodu) in vanj umestimo oziroma aktualiziramo svojo temo, šele nato pa nadaljujemo s povzemanjem, kot je navedeno zgoraj. Naknadno dodajanje novih idej in širših okvirov vsebinsko dviguje kakovost diplomskega dela, hkrati pa je to zahtevnejše in terja več časa, truda in kreativnosti. Pri tem moramo paziti, da vsebin in okoliščin, ki bi nujno sodile že v uvod, ne dodajamo šele v zaključku;
  3. po umestitvi – to je po uvodnih stavkih oziroma uvodni razširitvi konteksta – sistematično in na kratko povzamemo, kar smo bistvenega delali oziroma ugotovili v posameznih poglavjih. Osrednji del zaključka je povzemanje vseh glavnih ugotovitev, ki izhajajo iz odgovorov na raziskovalna vprašanja in hipoteze. Celotno obnavljanje in povzemanje mora biti v zaključku izvedeno na bistveno celovitejšem, celostnejšem in kakovostnejšem nivoju kot v odgovarjajočih delih diplome, ki jih v zaključku povzemamo zgolj kot izhodišče za poglobljen komentar. Zaključek torej ne sme biti zgolj mehanično ponavljanje;
  4. ugotovitve nato dodatno dopolnimo in interpretiramo še v luči najširšega konteksta, kjer podajamo dodatne ideje in nove misli, stališča, predloge in rešitve, povezane tako z osnovnim problemom kot tudi z drugimi (širše) povezanimi relevantnimi informacijami;
  5. zelo primerno in dobrodošlo (čeprav povsem opcijsko) je tudi, če v zaključku podamo še konkretna priporočila za določeno področje, npr. za urejanje določenega področja, ali specifična metodološka priporočila za obravnavo določenega problema. Tovrsten dodatek pomembno viša kakovost in je bistven za dodatno vrednost diplome. Hkrati je lahko izjemno zahteven, saj terja veliko previdnosti, kompetentnosti in samozavesti. Podajanje površnih, diletantskih, napačnih, pomanjkljivih ali nestrokovnih priporočil oziroma napotkov je namreč izjemno neugodno;
  6. pomembno je, da sistematično in odkrito predstavimo vse omejitve (npr. zožitev problematike zgolj na eno specifično skupino) in pomanjkljivosti diplomskega dela (npr. majhen vzorec) kot tudi nepričakovane težave (npr. slabo sodelovanje intervjuvancev), s katerimi smo se srečevali. Navedemo lahko tudi določena obžalovanja, ker nečesa nismo uredili najbolje in bi, če bi se tega lotevali danes, ravnali drugače;
  7. razdelamo in orišemo lahko tudi smeri oziroma izzive nadaljnjega raziskovanja na tem področju.

_

 

Glede strukture naloge je smiselno upoštevati dobre primere, npr. diplomo Činkole in diplomo Primožič, pa tudi Crnkovič, Lutman in Logar . Na področju spletnega anketiranja so dobri primeri urejeni na 1KA. Najbolje seveda je, če dobre primere – kot smo že omenili – uvodoma identificiramo skupaj z mentorjem.

<< Nazaj Naprej >>