Prvo poglavje se največkrat imenuje »Uvod«. Zanj se priporoča okrog dve do sedem strani. Morebiten daljši uvod pomeni, da vanj vključujemo vsebine, ki so običajno v osrednjem delu. Načeloma se to ne priporoča, čeprav je takšna alternativa možna in včasih tudi upravičena, posebej pri konceptualnih, neempiričnih diplomah. Takrat lahko nekatere komponente osrednjega dela – to posebej velja za podrobno opredelitev problema, konceptualno ozadje, metodologijo in raziskovalno vprašanje oziroma hipoteze – delno ali v celoti prenesemo v uvod, ki s tem preseže običajen obseg. Problem takega pristopa je, da pride do določenega prehitevanja:

  • če raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze podrobno razdelamo, še preden dokončno uvedemo pojme, terminologijo, koncepte, literaturo in ozadje, tvegamo, da jih bodisi ne bomo mogli opredeliti dovolj natančno bodisi jih moramo v osrednjem delu obravnavati še enkrat. Neugodna posledica je, da iste stvari obravnavamo dvakrat, pri čemer jih prvič obravnavamo pomanjkljivo. Zato je smiselno, da v uvodu raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze orišemo tako splošno in okvirno, da to ne zahteva predhodne terminološke in konceptualne obravnave. Lahko pa je uvod tudi povsem poljuden in v njem raziskovanih vprašanj oziroma hipotez sploh ne omenjamo;
  • podobno velja za primere, ko se v uvodu podrobneje opiše metodologija. Tudi to se v splošnem odsvetuje, saj pred metodologijo najprej potrebujemo teoretski oziroma vsebinski okvir. Enako velja, ko se metodologija še pred teoretsko obravnavo predstavi kot samostojno poglavje. Izjeme so lahko povsem metodološke oziroma empirične diplome, kjer teorije praktično ni;
  • ravno tako ni običajno, da razširjamo uvod s sistematično in izčrpno predstavitvijo problema, teoretskim ozadjem, ključnimi pojmi, terminološkimi rešitvami, preteklim raziskovanjem in ostalimi elementi osrednjega dela. Vse navedeno namreč terja večjo, poglobljeno in zaokroženo obravnavo, ki je v celoti in dokončno ne moremo izvesti v uvodu, dokler je ta zasnovan predstavitveno. Izjema so lahko primeri, ko je določena komponenta (npr. ključni pojmi, prestavitev problema, teoretsko ozadje) zelo kratka.

V uvodu se torej praviloma omejimo zgolj za kratek, splošen in poljuden oris ozadja, problematike, namena, metodologije in strukture. Zelo pomemben vidik uvoda je njegova privlačnost, intrigantnost in aktualnost, ki pritegne pozornost bralca, zato sta še posebej pomembna prva poved in prvi odstavek, ki jima moramo posvetiti izjemno veliko pozornosti. Slabo zastavljena ali slabo napisana diploma se pogosto prepozna že po prvi povedi, ki pokaže, da je študent pri obravnavi nezrel, naiven, zaletav, domišljav, patetičen, dolgočasen ali nestrokoven. Še večjo škodo naredi slabo ali nerodno napisan začetek tisti diplomi, ki je v ostalem morda nadvse kakovostna.

Običajno vključimo v uvod naslednje komponente:

  1. opredelimo morebitne razloge, povode in sprožilce za našo obravnavo,
  2. jasno orišemo ozadje obravnavanega problema, opredelimo strokovno področje, izzive, ozadja ter konceptualna izhodišča,
  3. predstavimo historiat dosedanje obravnave (npr. narava virov, pregled literature),
  4. dodatno tudi lahko izpostavimo določen (moteč) problem oziroma izziv (npr. aktualnost, neraziskanost), ki se umešča v opisano ozadje problema in se pri tem navežemo na praktične probleme, realne izzive, morebitne poslovne vidike,
  5. pojasnimo osnovni namen diplome in navedemo cilje,
  6. povemo oziroma utemeljimo, zakaj je diploma za strokovno področje pomembna, posebna in nova,
  7. nakažemo ali celo elaboriramo okvirne teze, hipoteze ali raziskovalna vprašanja, vendar v zelo kratki in poljudni obliki, če je to mogoče, sicer se tega ne lotevamo,
  8. lahko se že v uvodu odločimo in navedemo glavno sporočilo, lahko pa to – v okviru navajanja ciljev, namenov in raziskovalnih vprašanj – zgolj bolj ali manj nakažemo,
  9. zelo okvirno in na splošno orišemo metodologijo (oziroma specifične pristope in metode empiričnega dela),
  10. na koncu sistematično predstavimo potek diplome oziroma vsebino, in to eksplicitno po poglavjih, ki jih tudi izrecno navedemo (npr. V prvem poglavju …) oziroma na kratko opišemo.

Kot rečeno, se lahko v nekaterih primerih z mentorjem odločimo tudi za uvod, ki presega običajno predstavitveno naravo in vključuje tudi druge elemente (npr. opis metodologije, raziskovalna vprašanja, ozadje problema). Načeloma to ni napačno, je pa zahtevnejše in terja utemeljitev, zakaj je to odstopanje potrebno.

 

<< Nazaj Naprej >>