V nadaljevanju se pojem »empirija« uporablja v najširšem smislu in obsega zbiranje primarnih podatkov, analize podatkov, formalizirane teoretsko-analitične pristope ter tudi različne aplikacije, izpeljave in kreativne rešitve aplikacije (glej podpoglavje 4.1.2 Empirija).

V tem okviru je empirični del osrednjega dela diplome običajno podrobneje strukturiran. Pri tem lahko – kot je navedeno zgoraj (glej konec prejšnjega podpoglavja 5.1.3 Teoretično del) – uvodoma vključuje tudi operativno zožitev problematike in opredelitev raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez.

V nadaljevanju je glavnina empiričnega dela pogosto strukturirana po tipih uporabljenih metodoloških pristopov. Če uporabljamo dva metodološka pristopa (npr. ekspertne intervjuje in anketo), to pomeni dve podpoglavji ali celo dve poglavji. Vsako področje ima seveda svojo specifično empirijo, v empiričnem družboslovju (podpoglavje 4.3.2 Empirija v družboslovju) pa se pogosto uporabljajo predvsem naslednji metodološki pristopi:

  • sekundarno raziskovanje (npr. metaanalize, študije arhivskih gradiv, pregled spletnih vsebin, dokumentov, predpisov), predvsem v primeru, ko to predstavlja eno od osrednjih komponent empiričnega dela, sicer je splošni pregled virov lahko vključen že v teoretični del;
  • kvalitativno raziskovanje (npr. poglobljeni intervju, fokusna skupina, analiza diskurza, študija primera, ekspertni intervjuji, akcijska analiza);
  • kvantitativno raziskovanje (npr. anketa, opazovanje, eksperiment, analiza sekundarnih podatkov, statistične analize).

Pri diplomah je običajna uporaba zgolj enega ali kvečjemu dveh metodoloških pristopov (npr. fokusna skupina, nato pa anketa), seveda jih je lahko tudi več, vendar je to zelo redko. Vsak metodološki pristop je običajno nadalje strukturiran po fazah odgovarjajočega procesa; to so lahko formalna podpoglavja ali razdelki, ki nastopajo v kazalu, lahko pa je zgolj strukturiranje z nadnaslovi. V primeru ankete lahko nadaljnjo strukturo predstavljajo:

  • opis zastavljene metodologije,
  • opis izvedbe oziroma poteka raziskave,
  • predstavitev in (statistična) analiza rezultatov,
  • tehnične interpretacije.

Kot rečeno, v primeru, ko imamo več empiričnih pristopov, ki jih predstavljamo ločeno, vsakega posebej, lahko potem na koncu, v zadnjem podpoglavju ali zadnjem razdelku (npr. »Sklepne ugotovite«) sistematično interpretiramo vse empirične rezultate skupaj.

Alternativno lahko v empiričnem delu besedilo strukturiramo tudi po vsebini in torej ne formalno, po tipu in fazi metodološkega pristopa. To je posebej primerno, če je pristopov več in smo pri predstavitvi oziroma pisanju prisiljeni v večji meri slediti vsebinski obravnavi raziskovalnega problema. Tudi v takem primeru ločeno predstavimo metodologijo, nato pa predstavljamo rezultate oziroma napredujemo s pisanjem glede na vsebino problema oziroma glede na raziskovalna vprašanja in hipoteze. Pri tovrstni obravnavi oziroma izpeljavi nato vsakič izberemo, uporabimo in navedemo tisto empirično dejstvo, ki toku obravnave najbolj ustreza. Tak pristop je bistveno zahtevnejši, saj terja hkratno procesiranje konceptualnega toka in tudi vseh empiričnih rezultatov. Empirija je namreč nastala zaradi vsebine in načeloma ni nek samostoječ element. Seveda pa je tak pristop bistveno kakovostnejši, hkrati pa je diplomsko delo pogosto prezahtevno, zlasti če obsega več enakovrednih empiričnih komponent. Seveda pa za določene primere tak pristop kljub temu ni primeren, npr. takrat, ko so empirične komponente tako posebne, da vsaka zase osvetljuje problematiko oziroma raziskovalna vprašanja na povsem samostojen, ločen in specifičen način.

Ob koncu empiričnega dela je običajno sklepni del, kjer sistematično povzamemo in formalno interpretiramo empirične rezultate glede na raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze. To je lahko lastno podpoglavje ali celo poglavje, kar je odvisno od specifičnih okoliščin posamezne diplome. Izjemoma lahko ta del prenesemo tudi v zaključek.

Sklepno poglavje empiričnega dela se lahko močno podaljša, če v njem izvedemo tudi najširše vsebinske interpretacije in umestitev rezultatov v širši kontekst, ki presega raziskovalna vprašanja in hipoteze. S tem v osrednji del selimo vsebine, ki načeloma sodijo v zaključek. Pri tem ne nastanejo tako velike konceptualne težave kot v primeru, ko vsebine osrednjega dela selimo v uvod. V primeru določenih vsebinskih oziroma teoretskih diplom, ki nimajo empirije in so torej neempirične, je to lahko včasih celo ustreznejši pristop.

V primeru običajnih empiričnih raziskav je torej smiselno ločevati:

  • neposredno statistično, metodološko in tehnično interpretacijo, ki je del prikaza rezultatov;
  • širšo interpretacijo empiričnih rezultatov, kjer sistematično odgovarjamo na raziskovalna vprašanja in hipoteze (slednje se včasih sicer obravnava tudi v okviru zgornje tehnične interpretacije, pri čemer oboje načeloma sodi v osrednji oziroma empirični del);
  • najširšo teoretsko obravnavo in umestitve rezultatov v splošen vsebinski okvir, kar običajno izvedemo v zaključnem poglavju.

Obstajajo tudi primeri – zlasti pri konceptualnih diplomah, kjer ni empiričnega dela, ampak je osrednji del sestavljen iz zaporedja konceptualnih obravnav –, kjer interpretacij posameznih delov ni smiselno niti jih ni mogoče podrobneje strukturirati skladno z napotki iz zgornjih alinej. V takem primeru je umestno, da se vse interpretacije izvedejo v zaključnem delu.

 

<< Nazaj Naprej >>