Vprašanja podrobnega strukturiranja se lotimo po tem, ko so vsa vsebinska (poglavje 4 Raziskovanje) in procesna (podpoglavje 5.1 Splošne usmeritve) vprašanja že razjasnjena. V določenem smislu gre za tehnične vidike, ki pa so tesno povezani z vsebino. V tem okviru je verjetno najbolj kritično vprašanje števila nivojev in števila poglavij oziroma podpoglavij na vsakem od nivojev (podpoglavje 5.2.1 Število nivojev). Določene posebnosti glede strukture in formata imajo še posamezni deli besedila (uvod, teorija, empirija, zaključek, povzetek), v pogledu strukturiranja pa obstajajo tudi nekatere specifične dileme (glej podpoglavje 5.3.7 Izbrani vidiki strukturiranja).

Poudariti velja, da sta pri vzpostavitvi strukture kritična predvsem dva vidika:

  • Struktura mora zagotoviti vsebinsko ustrezno, logično in smiselno organizacijo besedila, hkrati pa mora poskrbeti za primeren dramaturški potek ter za demonstracijo našega razumevanja problematike oziroma za demonstracijo naše intelektualne zrelosti. Na prvi pogled so to težko merljivi vidiki, vendar pa izkušeno oko takoj prepozna neustrezno, nekonsistentno ali drugače intelektualno nedodelano strukturo.
  • Struktura mora odgovoriti na dilemo, kam umestiti raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze: (i) v uvod, (ii) v lastno poglavje ali (iii) kot podpoglavje v teoretičnem delu. Podobno se mora opredeliti tudi glede umestitve interpretacije zastavljenih raziskovalnih vprašanj oziroma hipotez, ki so lahko v (i) zaključku, (iii) v lastnem poglavju ali (iii) kot podpoglavje v empiričnem delu. Vprašanja glede navedenega umeščanja predstavljajo eno prvih in tudi največjih dilem ne le strukturiranja, ampak celotnega pisanja. V tem pogledu se moramo opredelit, še preden se lotimo kakršnegakoli pisanja, sicer kasneje grozi nevarnost, da bomo imeli s preoblikovanjem strukture veliko odvečnega dela. Naknadno spreminjanje strukture za besedilo, ki je že umeščeno v neko dodelano strukturo, namreč zahteva zelo veliko dela.

Ob tem velja spomniti (glej razdelek 3.3.2 Informacijska podpora), da je v tehničnem smislu treba na samem začetku pisanja že kar postaviti celotno strukturo. Če ne drugače, vzamemo strukturo iz prijave, kjer smo jo morali navesti. Še bolje je za osnovo pisanja vzeti kar uradno predlogo fakultete, kjer je med drugim nakazano tudi kazalo, ki ga prilagodimo naši diplom. Strukturo nato spreminjamo in dopolnjujemo ter po potrebi prestavljamo celotne razdelke, podpoglavja in poglavja. V primeru prestavljanja seveda hkrati prenesemo – v smislu »izreži-prilepi« (angl. cut-paste«) – tako naslov poglavja (podpoglavja, razdelka) kot njegovo vsebino; ob takem posegu vsakič obnovimo tudi kazalo. V tem okviru je zato bistveno, da od samega začetka besedilo diplome pišemo v en sam dokument (in torej nimamo ločenih dokumentov, npr. uvod, empirija, teorija, zaključek). Vsako nastajajoče besedilo torej pišemo v osnovni dokument nastajajoče diplome, pri čemer besedilo nemudoma oziroma avtomatično umestimo v ustrezno strukturo obstoječega kazala. Pri tem lahko dele besedila, ki strukture oziroma kazala ne spreminjajo, enostavno prestavljamo znotraj obstoječe strukture v istem dokumentu. Z vzpostavitvijo kazala od samega začetka ter z uporabo enega samega dokumenta dosežemo dvoje: na eni strani pripomoremo k nenehnemu gledanju, spominjanju in interakciji s strukturo, kar prispeva k njenemu ponotranjenju in dozorevanju. Na drugi strani pa s tem razvijamo tudi občutek za celoto diplomskega dela.

<< Nazaj Naprej >>