Obstajajo študenti, sicer izredno redki, saj jih je manj kot odstotek, ki so (nekako) opravili vse študijske obveznosti, pri pisanju diplome pa se izkaže, da so v sposobnosti izražanja kritično šibki. Pri uveljavljanju zgornjih zahtev (posebej npr. 5.4.1 Povezanost besedila) imajo namreč nepremostljive težave. Sposobni niso napisati niti pol strani povezanega besedila in z vzpostavljanjem osnovnega toka misli imajo težave praktično na vsakem koraku. Pri tem ne gre zgolj za nerodne stavke, napačno postavljene vejice, slovnične napake ipd. – vse to lahko uredi lektor –, temveč za nelogično in nesistematično izražanje, ki  je daleč od povezane strokovne  obravnave in argumentacije.

V bistvu je s tem postavljena pod vprašaj primernost študenta, da izdela diplomo, saj je sposobnost samostojnega pisnega strokovnega izražanja sestavni del kompetence vsakega diplomanta. Kljub temu vedno velja osnovno stališče, podano na samem začetku (poglavje 1 Odločitev), da so študenti, ki so opravili (skoraj) vse izpite, diplomo brez dvoma sposobni izdelati. V tovrstnih primerih, ki so sicer izjemno problematični, se je treba predvsem zavedati, da bodo potrebni dodatni napori tako študenta kot mentorja.

V primerih, ko ima študent pri izražanju velike težave, obstaja tudi znatna nevarnost, da pade na mentorja dodatno (preveliko) breme. Posebej mlajši mentorji  nemalokrat naredijo napako in sami formulirajo besedilo praktično vsakega stavka, saj obupajo nad študentovo nezmožnostjo, da bi upošteval pripombe in težave rešil sam. To je seveda dvakrat narobe: kot prvo je potuha za študenta (ki bo v življenju moral še naprej pisati ali vzpostaviti ustrezen sistem za pomoč), kot drugo pa je to izguba časa za mentorja. Poleg tega je vprašljivo tudi avtorstvo študenta.

Od mentorja se namreč ne pričakuje, da bo komentiral in posredoval pri prav vsaki nerodni formulaciji, napačni členitvi, neustreznem toku argumentov in nepravilnem strukturiranju misli. Mentor zgolj opozori na ponavljajoči se tip nerodnosti izražanja, ki jih mora nato odkriti in odpraviti študent sam. Obstaja torej določena kritična meja, ko se mentorjeva pomoč pri pisanju diplome neha.

Na tej točki je torej treba predvsem vztrajati, da študent vloži dodatne napore in da od sebe maksimum. Najprej mora zaradi svojega šibkega izražanja dramatično povečati svoj napor. Ko študent določen osnutek odda, mora biti zato zelo jasno, da se je ob tem res maksimalno potrudil, predhodno izdelal in popravljal praviloma vsaj tri različice in prišel do konca svojega dometa, tako da se ob dodatnih naporih (npr. četrta različica) osnutek v resnici ne bi nič izboljšal. Nesprejemljivo je, da bi tak študent oddal osnutek, ki bi ga z nadaljnjimi napori in trdim delom lahko pred tem še pomembno izboljšal. Z dodatnimi napori mora torej študent svoj del oziroma svoj prispevek za vsako ceno spisati sam vse do točke, ko je besedilo primerno za lektoriranje.

Pri tem si lahko študent pomaga tudi s svojim socialnim krogom, kar je v takih primerih neprecenljivo, namreč da osnutke poglavij bere za študentom še nekdo drug. Ni treba, da je bralec strokovnjak s področja, ki ga diploma obravnava (še bolje je, da ni, saj je diplomsko delo namenjeno splošni intelektualni javnosti), ampak razumen in kritičen bralec, ki bo zlahka opazil nedoslednosti, ponavljanja, nerodne stavke, povedi, protislovne trditve, predvsem pa odsotnost rdeče niti in konsistentnosti. Smiselno je, da je takih preliminarnih bralcev tudi več (glej podpoglavje 4.3.3 Zunanji bralci).

V primeru, ko gre za težave, ki jih študent niti s povečanimi napori in vključevanje zunanjih bralcev ne more rešiti niti jih ne more (oziroma noče) reševati mentor, hkrati pa gre za probleme, ki daleč presegajo lektorske posege, je kljub vsemu smiselno razmisliti o pomoči, ki bi odigrala vlogo najetega pisca (angl. copy-writer).

Pri tem v nobenem primeru študent ne sme sam, brez vednosti in mimo mentorja iskati ali celo plačevati najete pomoči, ki bi presegla lektorske posege. O morebitni tovrstni pomoči lahko presoja le mentor, pri čemer je smiselno upoštevati naslednje:

  • gre za pomoč pri nerešljivih težavah z zagotavljanjem ustreznega toka misli,
  • pomoč ne sme posegati v avtorstvo idej, ampak le v njihovo izražanje, zato mora biti vsebinsko in idejno diploma pred tam določena in dokončana,
  • če je le mogoče, naj pomoč izbere mentor, npr. izmed študentov ali asistentov, ki jih mentor pozna,
  • pomoč mora biti primerljiva oziroma identična z jezikovnimi posegi, ki bi jih sicer opravil mentor (mentorji včasih popravljajo večino besedila, čeprav pri tem ne posegajo v avtorstvo),
  • tovrstno pomoč je treba v diplomi izrecno navesti, saj gre za pomoč, ki presega domet običajnega lektoriranja in delno kljub vsemu nekoliko posega v avtorske kompetence (podobno kot pomoč pri statistiki in metodologiji).

Kot rečeno je diploma avtorsko delo in študent, ki po vseh letih študija ni sposoben samostojno napisati diplome, je načeloma tudi ne zasluži. Zato je treba morebitno pomoč maksimalno omejiti. Glavnina bremena mora zato nositi  študenta, znaten del pa v takem primeru pade seveda tudi na mentorja, ki se mora zavedati, da so nekatere diplome v tem pogledu neugodne in zahtevajo nesorazmerno veliko časa.

 

<< Nazaj  Naprej >>