Poleg problema, ki se nanaša na osnovne težave pri izražanju oziroma zagotavljanje toka pripovedi, ima študent lahko specifične jezikovne težave tudi v smislu formuliranja nerodnih povedi (npr. nagnjenost k predolgim in kompliciranim povedim) in slovnične nepravilnosti (npr. vejice).

Navedene probleme mora v osnovi reševati študent sam, predvsem z malo več truda, kar je osnovni pristop. Pri tem si lahko pomaga s specializiranimi programi (npr. Besana). Priporočljivo je tudi, da pridobi pomoč iz svojega socialnega kroga. Lahko pa seveda vse to prepusti lektorju in ga morda najame že v zgodnji fazi pisanja osnutka.

Če se prepušča lektorju prevelik del jezikovnih problemov, je to seveda enostavno, ni pa najbolj primerno. Študent bo namreč v življenju pisal še mnogo besedil, ko zaradi stroškov in časovnih omejitev ne bo imel možnosti lektoriranja, zato je smiselno, da diplomo izkoristi za svoj razvoj na tem področju.

Glede zapisovanja besedila velja zato smiselno upoštevati naslednje:

  • v pogledu prvoosebnega pisanja se priporoča znanstvena množina (npr. »ugotovili smo …«) namesto ednine (npr. »ugotovila sem«), saj se s tem izognemo celi vrsti težav. Ni pa seveda narobe, če pišemo v ednini. Vendar v tem primeru posebej pazimo na konsistentnost avtorskega pisanja, in če že uporabljamo prvo osebo ednine, potem ne smemo občasno pisati v prvi osebi množine (in obratno);
  • načeloma mora imeti vsaka zaokrožena misel svoj odstavek, zato je praktično nemogoče – posebej pri empiričnih nalogah, da bi odstavek obsegal celo stran ali več. Odstavki dajejo besedilu »zračnost«, zato so dobrodošli. Seveda ne gre pretiravati in postavljati vsako poved (ali več krajših) v poseben odstavek, čeprav je včasih potrebno tudi to. Običajno postavljamo vsaj tri do štiri odstavke na stran;
  • glede oblikovanja stavkov in povedi velja upoštevati naslednja splošna načela pisanja:
    • povedi naj ne bodo predolge (npr. več kot 50 besed, več kot tri hierarhična podredja) in nerodne (npr. izogibamo se uporabi izraza »le-ta«),
    • izogibamo se žargonu (vse sporne izraze dajemo v navednice), vsem nepotrebnim frazam in izumetničenosti,
    • skrbimo za konsistentnost v poimenovanju pojmov. Tako ne sme biti npr. enkrat spletna anketa, drugič internetna anketa,
    • kjer je le mogoče, pri pisanju uporabljamo sedanjik,
    • slog naj bo živahen,
    • uporabi opomb pod črto (angl. footnote) se izogibamo. Uporabimo jih izjemoma, da pojasnimo kaj res manj pomembnega, vse pomembne podatke pa raje damo v glavno besedilo,
    • če v celotni nalogi uporabljamo določen izraz zelo pogosto, lahko zanj uvedemo tudi kratico in v nadaljevanju uporabljamo le kratico (vključiti pa jo moramo tudi v seznam kratic),
    • povedi nikoli ne začnemo s številko, npr. z odstotkom,
    • izogibamo se pogovornim izrazom (npr. situacija, debata),
    • težave z vejicami rešujemo po osnovnošolskih pravilih (npr. zapišemo jih pred ki, ko, ker, da, če), v primeru vrinjenih stavkov, v ostalih posebnih primerih (npr. pred in sicer). V ostalem pa rabo vejice preverimo v iskalniku Google ali na portalu Fran (npr. kdaj se vejica uporablja pred besedico kot),
    • glede na področje upoštevamo specifične primere. Tako npr. ankete ne »rešujemo«, ampak nanje odgovarjamo oziroma jih izpolnjujemo, podobno so »socialna omrežja« družabna ali družbena omrežja (odvisno od konteksta, ki se razčisti z mentorjem),
    • posebej velja izpostaviti tipkarske napake (angl. typo), ki so v osnutkih zelo pogoste, včasih celo v končnem osnutku diplome. To je seveda povsem nepotrebno in tudi popolnoma nesprejemljivo, saj govori o nevestnosti študenta in nespoštovanju mentorja. Nič ne sme biti oddano – niti prvi delni osnutek – brez upoštevanja črkovalnika (angl. spell-check). To je absolutna dolžnost študenta, ki jo mora opraviti, preden karkoli odda.

 

<< Nazaj Naprej >>