Poleg problema, ki se nanaša na težave pri izražanju, zagotavljanje toka pripovedi oziroma povezanega besedila, ima študent lahko tudi sicer določene specifične jezikovne težave, npr. v smislu formuliranja nerodnih stavkov (npr. nagnjenost k predolgimi in kompliciranimi stavki), postavljanju vejic, slovnične nepravilnosti ipd.

Navedene probleme mora v osnovi reševati študent sam, predvsem z več truda, kar je glavni pristop. Pri tem si lahko pomaga s specializiranimi jezikovnimi programi (npr. Besana). Priporočljivo je tudi, da pridobi pomoč zunanjih bralcev iz svojega socialnega kroga. Lahko pa seveda vse to prepusti lektorju in ga morda najame že v zgodnji fazi pisanja osnutka.

Če se prepušča lektorju prevelik del jezikovnih problemov, je to seveda za študenta enostavna rešitev težav –  in tudi dovoljena –, ni pa najprimernejše. Študent bo namreč v življenju pisal še mnogo besedil, ko zaradi stroškov in časovnih omejitev ne bo imel možnosti lektoriranja, zato je smiselno, da tudi diplomo izkoristi za svoj razvoj na tem področju.

Glede zapisovanja besedila velja zato smiselno upoštevati naslednje:

  1. v pogledu prvoosebnega pisanja se priporoča dosledna znanstvena množina (npr. »ugotovili smo …«) namesto ednine (npr. »ugotovila sem«), saj se s tem izognemo celi vrsti težav. Ni pa seveda narobe, če pišemo v ednini. Vendar v tem primeru posebej pazimo na konsistentnost avtorskega pisanja, in če že uporabljamo prvo osebo ednine, potem ne smemo občasno pisati v prvi osebi množine, čemur se je težko izogniti;
  2. načeloma mora imeti vsaka zaokrožena misel svoj odstavek, zato je praktično nemogoče – posebej pri empiričnih nalogah –, da bi en odstavek obsegal celo stran ali več. Odstavki dajejo besedilu »zračnost«, zato so dobrodošli. Seveda ne gre pretiravati in postavljati vsak stavek (ali več krajših stavkov) v poseben odstavek, čeprav je včasih potrebno tudi to. Običajno postavljamo vsaj tri do štiri odstavke na stran;
  3. glede oblikovanja stavkov velja upoštevati naslednja splošna načela pisanja:
  • stavki naj ne bodo predolgi (npr. ne več kot 50 besed, ne več kot tri hierarhična podredja) in nerodni (npr. izogibamo se uporabi izraza »le-ta«);
  • skrbimo za konsistentnost v poimenovanju pojmov. Tako ne sme biti npr. enkrat spletna anketa, drugič internetna anketa ali enkrat socialna omrežja, drugič družabna omrežja, tretjič pa družbena omrežja ipd;
  • kjer je le mogoče, pri pisanju uporabljamo sedanjik;
  • slog naj bo živahen;
  • uporabi opomb pod črto (angl. footnote) se izogibamo. Uporabimo jih izjemoma, da pojasnimo kaj res manj pomembnega, vse pomembne informacije pa raje zapišemo v glavnem besedilu;
  • če v celotni nalogi uporabljamo določen izraz zelo pogosto, lahko zanj uvedemo tudi kratico in v nadaljevanju uporabljamo le kratico (vključiti pa jo moramo tudi v seznam kratic);
  • stavkov nikoli ne začnemo s številko, npr. z odstotkom;
  • izogibamo se pogovornim izrazom (npr. debata), žargonu in vse tovrstne izraze dajemo v narekovaje;
  • izogibamo se vsem nepotrebnim frazam in izumetničenost;
  • težave z vejicami rešujemo po osnovnošolskih pravilih (npr. zapišemo jih pred ki, ko, ker, da, če), v primeru vrinjenih stavkov in v ostalih posebnih primerih (npr. pred »in sicer«). V ostalem lahko v primeru dvoma rabo vejice preverimo v iskalniku Google ali na Gigafida in uporabimo rešitev (z ali brez vejice), ki prevladuje, posebej npr. v primerih uporabe vejica pred besedico »kot«;
  • glede na področje upoštevamo specifične jezikovne rešitve določene sttroke. Tako npr. ankete ne »rešujemo«, ampak nanje odgovarjamo oziroma jih izpolnjujemo, podobno so »socialna omrežja« družabna omrežja ali družbena omrežja ali spletna družbena omrežja (odvisno od konteksta, ki se razčisti z mentorjem);
  • posebej velja izpostaviti tipkarske napake (angl. typo), ki so v osnutkih zelo pogoste, včasih celo v končnem osnutku diplome. To je seveda povsem nepotrebno in tudi popolnoma nesprejemljivo, saj govori o nevestnosti študenta in nespoštovanju mentorja. Nič ne sme biti oddano – niti prvi delni osnutek – brez upoštevanja črkovalnika (angl. spell-check). To je absolutna dolžnost študenta, ki jo mora opraviti preden karkoli odda.
<< Nazaj Naprej >>