Oblikovanje besedila praviloma urejajo fakultetni pravilniki, ki npr. določajo dovoljene tipe črk (npr. Times New Roman), razmak med vrsticami (npr. 1.5. linije), zamik pri odstavkih, število praznih vrstic pred naslovi ipd. Študent mora osnovna priporočila oblikovanja v kar največji meri upoštevati že pri oddaji preliminarnega in testnega besedila.

Poleg tega so  za ustrezno oblikovanje besedila pomembni tudi splošni standardi grafične stroke, ki se nanašajo na načela profesionalne postavitve in preloma besedil. V tem okviru velja izpostaviti zgolj nekaj najpogostejših nedoslednosti:

  • neenakomerni in drugače neurejeni presledki med besedami (npr. dva presledka med besedama ali brez presledka med besedama ali brez presledka za piko/vejico);
  • različno in nekonsistentno število praznih vrstic med odstavki, tabelami, grafi, naslovi ipd.;
  • začetek poglavja oziroma razdelka neposredno s tabelo ali grafom, torej brez nekega uvodnega besedila (vsak stavka), ki sledi naslovu;
  • nedosledno pojavljanje zamika na začetku odstavka;
  • neurejeni prelomi strani (npr. glava slike na drugi strani kot tabela, prelomljena tabela na dveh straneh, naslov poglavja je v zadnji vrstici strani);
  • V primeru, da imamo tabelo, ki sega čez več strani, to ustrezno označimo in na vrhu preloma zapišemo, da gre za »nadaljevanje tabele«);
  • nedoslednost pri postavljanju vejic, pik ali podpičij pri alinejah naštevanja. Dober pristop je lahko naslednji:
    • pri naštevanju besed ali kratkih opisov vrstice ločujemo z vejico;
    • pri naštevanju kompleksnejših zadev, ki že same zase vključujejo vejice in tudi pike, uporabimo podpičje. Pri tem lahko (tako kot je to v pričujoči alineji) dodajamo oziroma vrinjamo cele stavke, vendar kljub temu končujemo s podpičjem in začenjamo naslednjo alinejo z malo začetnico;
    • pri naštevanju posebej zaokroženih zadev, kjer iz napovedi naštevanja izhaja, da so to samostoječi stavki oziroma odstavki, na koncu vsake alineje seveda navedemo piko. V takem primeru tudi alineje pričenjamo z veliko začetnico;
    • pri naštevanju alineje oštevilčujemo (npr. a, b, c, ali 1, 2, 3, ali i, ii, iii ipd.) zgolj takrat, kadar so urejene oziroma zaporedne (npr. časovni, pomembnosti ali velikostni red), ali pa takrat, kadar se na posamezne alineje kasneje sklicujemo;
    • v splošnem so za začetek alinej primernejši grafični simboli, pri čemer je pomembno, da smo konsistentni in da z izbiro grafičnega simbola ne pretiravamo (npr. izberemo nenavaden simbol), ampak uporabljamo običajne in standardne rešitve. To je posebej pomembno, kadar imamo več nivojev (npr. polne pike na prvem nivoju, krogi na drugem, črtice na tretjem nivoju).

Opozoriti velja še na eno pogosto dilemo pri pisanju oziroma oblikovanju besedila glede na nivo poglavja. Odločiti se namreč moramo, ali bomo v koren (angl. root) poglavja oziroma podpoglavja pisali kratek uvod in morebitni oris oziroma napoved vsebine, kar je sicer priporočljivo (glej razdelek 5.1.8 Tok pripovedi), ni pa obvezno. V takem primeru se vsako poglavje, podpoglavje ali razdelek prične z besedilom:

 

Poglavje 2
Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …
Podpoglavje 2.1
Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …

Razdelek 2.1.1
Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …

Lahko pa se odločimo, da se bo besedilo pojavilo šele v podpoglavju oziroma razdelku nižjega nivoja, npr. Poglavje 2 spodaj nima svojega (uvodnega) besedila, ampak se besedilo (npr. kratek uvod v podpoglavje) začne šele na nivoju Podpoglavja 2.1:

 

Poglavje 2
Podpoglavje 2.1

Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …

Razdelek 2.1.1
Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …

V vsakem primeru je pomembna predvsem doslednost. Vsekakor je primernejši in prijaznejši je sicer prvi način, čeprav je precej zahtevnejši, posebej če se odločimo za formalizirani prehod med deli besedila (glej 5.1.3 Tok pripovedi, točka B). Taka odločitev namreč zahteva veliko truda in dela, sicer se uvodna besedila pojavljajo umetno, formalizirano in na silo, kar se takoj opazi.

Lahko pa se odločimo, da bodo brez vsebine le določeni nivoji (npr. prvi nivo), vsi ostali nivoji podpoglavij pa jo imajo. Tudi v tem primeru je bistveno predvsem, da smo dosledni.

Podobno kot za urejanje bibliografije lahko za oblikovanje besedila (prelom) – in tudi za oblikovanje tabel in grafov – poiščemo zunanjega izvajalca. Ob tem velja ponoviti usmeritev glede najemanja zunanje pomoči pri urejanju bibliografije (podpoglavje 5.5.1 Literatura in citiranje): tovrstna pomoč ne sme posegati v avtorstvo in samo v takem primeru je formalno dopustna. Kljub temu pa se tako pomoč odsvetuje, razen v primeru kritično obremenjenih študentov ali študentov, ki so z diplomo v veliki časovni stiski. Kompetenca diplomanta, ki bi jo moral v procesu diplomiranja tudi pokazati, je namreč tudi v tem, da zna samostojno, upoštevajoč navodila, urediti bibliografijo, tabele in grafe ter ustrezno oblikovati besedilo.

 

<< Nazaj Naprej >>