Tudi oblikovanje besedila praviloma urejajo fakultetni pravilniki. Poleg tega jih določajo splošni standardi grafične stroke, ki se nanašajo na načela profesionalne postavitve in preloma besedil. V tem okviru velja zato izpostaviti zgolj nekaj najpogostejših nedoslednosti:

  1. neenakomerni in drugače neurejeni presledki med besedami (npr. dva presledka med besedama ali brez presledka med besedama ali brez presledka za piko/vejico);
  2. različno in nekonsistentno število praznih vrstic med odstavki, tabelami, grafi, naslovi ipd.;
  3. nedosledno pojavljanje zamika na začetku odstavka;
  4. neurejeni prelomi strani (npr. glava slike na drugi strani kot tabela, prelomljena tabela na dveh straneh, naslov v zadnji vrstici strani);
  5. nedoslednost pri postavljanju vejic, pik ali podpičij pri alinejah naštevanja. Dober pristop je lahko naslednji:
  • pri naštevanju besed ali kratkih opisov vrstice ločujemo z vejico;
  • pri naštevanju kompleksnejših zadev, ki že same zase vključujejo vejice in tudi pike, uporabimo podpičje. Pri tem lahko (tako kot je to v pričujoči alineji) dodajamo oziroma vrinjamo cele stavke, vendar kljub temu začenjamo naslednjo alinejo z malo začetnico;
  • pri naštevanju posebej zaokroženih zadev, kjer iz napovedi naštevanja izhaja, da so to samostoječi stavki oziroma odstavki, na koncu vsake alineje seveda navedemo piko. V takem primeru alineje tudi pričenjamo z veliko začetnico;
  • pri naštevanju alineje oštevilčujemo (npr. a, b, c, ali 1, 2, 3, ali i, ii, iii ipd.) predvsem takrat, kadar so urejene (npr. časovni ali velikostni red) ali takrat, kadar se na posamezne alineje kasneje sklicujemo. Sicer so primernejše grafični simboli, pri čemer je pomembno, da smo kot prvo konsistentni in da kot drugo z izbiro grafičnega simbola ne pretiravamo, ampak uporabljamo čimbolj običajne in standardne rešitve, posebej kadar imamo več nivojev (npr. polne pike na prvem nivoju, krogi na drugem, črtice na tretjem nivoju);

Opozoriti velja še na eno pogosto dilemo pri pisanju oziroma oblikovanju besedila. Odločiti se moramo, ali bomo v koren (angl. root) poglavja pisali kratek uvod in morebitni oris vsebine odgovarjajočih podpoglavij, kar je sicer priporočljivo (glej razdelek 5.1.8 Tok pripovedi), ni pa obvezno:

Poglavje 2
Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …
 Poglavje 2.1
 Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …

Lahko pa se odločimo, da bo besedilo šele v podpoglavju nižjega nivoja, npr. Poglavje 2 spodaj nima svojega (uvodnega) besedila, ampak se besedilo začne šele na nivoju Poglavja 2.1:

Poglavje 2
Poglavje 2.1

Besedilo, besedilo, besedilo, besedilo …

V vsakem primeru je pomembna predvsem doslednost. Nekoliko primernejši in prijaznejši je sicer prvi način, čeprav je zahtevnejši, posebej v primeru ko se odločimo za formalizirani prehodi med deli besedila (glej 5.1.3 Tok pripovedi, točka B). Lahko pa se odločimo, da bodo brez vsebine le določeni nivoji (npr. prvi nivo), vsi ostali nivoji podpoglavij pa jo imajo. Tudi v tem primeru je bistveno predvsem, da smo dosledni.

Podobno kot za urejanje bibliografije lahko za oblikovanje besedila (prelom) – in tudi za oblikovanje tabel in grafov – poiščemo zunanjega izvajalca. Ob tem velja ponoviti usmeritev glede najemanja zunanje pomoči pri urejanju bibliografije (podpoglavje 5.5.1 Literatura in citiranje: tovrstna pomoč sicer ne posega v avtorstvo in je formalno dopustna, se pa kljub temu odsvetuje, razen v primeru kritično obremenjenih študentov ali študentov, ki so z diplomo v veliki časovni stiski. Kompetenca diplomanta, ki bi jo moral v procesu diplomiranja tudi pokazati, je tudi v tem, da zna samostojno, upoštevajoč navodila, urediti bibliografijo, tabele in grafe ter tudi ustrezno oblikovati besedilo.

<< Nazaj Naprej >>