V vsebinskem smislu je pri avtorstvu, navajanju virov oziroma citiranju potrebna popolna etičnost, kar je izčrpno obravnavano že v koraku načrtovanja (podpoglavje 3.4.1 Plagiatorstvo). Glede formata pa je potrebna kar največja natančnost, saj je to področje zelo podrobno regulirano. Obstajajo obsežne knjige, ki urejajo obliko pisanja znanstvenih del (npr. Chicago manual of style). Tovrstna navodila se razraščajo tudi na fakultetah in postajajo vse bolj razdelana. Tipičen primer je FDV, kjer Navodila za pisanje in urejanje strokovno-znanstvenih del na več kot 50 straneh urejajo številne podrobnosti, ki jih mora študent upoštevati.

Vprašanje, ki se ob tem lahko poraja, je morebiten najem zunanje pomoči, ki bi za študenta uredila diplomo v ustrezen format. Dejstvo je namreč, da vse več lektorjev razširja svojo ponudbo. Poleg jezikovnega pregleda nudijo tudi preverjanje skladnosti navajanja bibliografije in citatov z odgovarjajočimi fakultetnimi predpisi. V splošnem tovrstna pomoč sicer ne posega v avtorstvo, podobno kot lektoriranje, vendar se kljub močno odsvetuje. Del kompetenc diplomanta je tudi to, da zna svoje besedilo prilagoditi določenim formalnim zahtevam. Izjeme so lahko (zaposleni) študenti, ki so v veliki časovni stiski.

Ker so fakultetna navodila, ki urejajo bibliografijo in citiranje, običajno zelo podrobna, v tehničnem smislu temu ni veliko dodati. Tudi osnovna filozofija je več kot jasna: vse, kar smo dobesedno prepisali ali prekopirali od koderkoli drugje, je treba citirati. Ravno tako je treba navesti vse ideje in misli, ki smo jih brali ali slišali od drugih oseb, in tudi vse tiste, ki smo jih zgolj povzeli in prilagodili. Izrecno je tudi treba navesti, če je del našega besedila (npr. poglavje, odstavek) prosto obnovljen, prilagojen ali ohlapno povzet po nekem viru. Z dodatnim preoblikovanjem originalnega vira sicer lahko zabrišemo neposredne sledi prepisovanja in onemogočimo razkritje z računalniškimi programi (npr. Turnitin), v vsebinskem, avtorskem in moralnem smislu pa smo brez ustreznega citiranja še vedno ne le v kršitvi (glej podpoglavje 3.4.1 Plagiatorstvo), ampak v stalnem tveganju, da nas odkrijejo.

Skratka, vse povedi, misli in ideje, ki niso naše, je treba dokumentirati. Seveda pa ne smemo pretiravati, kar se sicer neredko dogaja. Tako študenti pogosto citirajo neko zelo splošno znano dejstvo, npr. da je internet spremenil sodobno življenje, kar lahko trdimo tudi brez citiranja.

V primeru večjega števila bibliografskih enot, npr. več kot 50 ali morda tudi že več kot 30, je smiselno uporabiti informacijska orodja (npr. Zotero, EndNote) za urejanje bibliografije. Tovrstna orodja avtomatično poskrbijo za celo vrsto vidikov, ki nam sicer lahko jemljejo veliko časa. Tipičen primer je zahteva, ki jo vključuje vse več fakultetnih pravilnikov, da je treba pri prvem citiranju navesti vse avtorje določenega dela (npr. Callegaro, Lozar-Manfreda in Vehovar, 2015), pri vseh nadaljnjih citiranjih pa le prvega in nato dodati »et al.« oziroma »in drugi« (npr. Callegaro in drugi, 2015). Informacijsko orodje za to poskrbi avtomatsko in zanesljivo, pri ročnem urejanju pa se to pravilo zlahka spregleda, posebej pri naknadnem preurejanju in dodajanju besedila.

Urejenost bibliografije in citiranja je običajno tudi vidik, ki ga komisija za oceno diplome pregleda prioritetno. Neredko že pri bežnem pregledu odkrije glavne nepravilnosti, nedorečenosti, nedoslednosti, ki so se morda izmuznile študentu, mentorju in pregledovalcu na tehničnem pregledu (npr. v literaturi naveden članek se ne citira, format zapisa je nedosleden). Brez brezhibno urejenega citiranja in bibliografije tudi ni mogoče dobiti dobre ocene. Take vrste površnost je namreč visoko korelirana s siceršnjo površnostjo pri diplomi. Napaka pri navajanju literature pomeni resen indic, da so v diplomi verjetno tudi druge (formalne in vsebinske) napake, zato se take diplome nato bere z nekoliko večjo sumničavostjo.

Program Turnitin, ki ga uporablja mnogo fakultet za ugotavljanje prekrivanja diplome z drugimi (na spletu dostopnimi) viri, običajno pokaže pod 10 % prekrivanja, pri upravičenih razlogih se tolerira do 15 % ali 20 % prekrivanje. Kar je več, je treba podrobno analizirati in pisno pojasniti. Naslednji razlogi posebej pogosto prispevajo k visokemu deležu prekrivanja:

  • razlog, ki je seveda popolnoma nesprejemljiv, je plagiatorstvo;
  • v teoretskem delu naloge morda samostojno in neodvisno prevajamo in tudi ustrezno citiramo vire v tujem jeziku (npr. angleščini), vendar pri tem spregledamo, da so jih prevajali in objavili že drugi. V takem primeru je treba navesti tudi glavni alternativni slovenski prevod;
  • visoko prekrivanje lahko nastane tudi v primeru, ko uporabljamo določen standardiziran vprašalnik, ki je bil pred tem že večkrat objavljen, implementiran in tudi analiziran. V takem primeru se navajanju in ponavljanju anketnih vprašanj ni mogoče izogniti;
  • upravičeno lahko pride do prekrivanja tudi pri diplomah, ki v jedru svoje obravnave analizirajo določena obstoječa besedila (npr. pogodbe in druge pravne akte, pesmi, manifeste, izjave, zapise), ki so na spletu javno objavljena.

 

<< Nazaj Naprej >>