V nadaljevanju so sistematično predstavljeni vzroki, ki lahko privedejo do tega, da študent, ki se je uspešno vpisal v zadnji letnik študijskega programa ali celo v absolventsko leto ter opravil skoraj vse izpite, nato nikoli ne diplomira. Gre za resne in dokončne vzroke nediplomiranja in ne zgolj za izvedbene oziroma operativne težave, ki se jih rešuje povsem drugače (glej 4.4. Reševanje težav).

  1. Objektivni vzroki. V tem okviru gre za situacije, kjer si študent sicer želi diplomirati, vendar zaradi dejavnikov in okoliščin, ki so načeloma zunaj njegove moči in odločanja, tega ne more izvesti. Najbolj utemeljeni so zdravstveni razlogi (npr. resna bolezen), ki onemogočajo študij, najpogostejši pa so socialni in poslovni razlogi (npr. skrb za družino, službene obveznosti), ki lahko postanejo pomembnejša prioriteta oziroma ključna motnja, in to trajno, tako da onemogočijo diplomiranje.
  2. Subjektivni vzroki. Študent lahko zavrača diplomo iz nekega zavednega ali pa, kar je morda pogosteje, nezavednega notranjega kljubovanja oziroma problema. Razlogi so kompleksni in se raztezajo od določenih dogodkov oziroma zapažanj v otroštvu in mladosti, zavračanja vstopa v odraslost, vplivanja tretjih oseb (oziroma skupin ali skupnosti), ki študenta odvračajo od diplomiranja, pa vse do posebnih psiholoških okoliščin.
  3. Izstop iz kroga. Gre za zelo poseben subjektivni razlog za zavračanje diplomiranja, ki ga velja obravnavati posebej. Pomeni namreč izstop iz običajnega kolesja sodobnega življenja in udobja. Utemeljevanje neredko sloni na predpostavki oziroma globokem spoznanju (ali vsaj prepričanju), da je diploma v nadaljnjem življenju nepotrebna. Predvsem je tovrsten razlog za nediplomiranje pogosto simboličen korak, kjer gre lahko za formalno gesto uporništva ali pa zavračanja vrednot sistema (kapitalistične) produkcije, produktivnosti, gonje za dosežki, posvetnosti, deloholizma, izkoriščanja, potrošništva itd. Seveda je tako stališče visoko tvegano, saj vzdrži le v primeru, da so v igri res dobre alternative. Slednje so praviloma redke, in tudi če dejansko obstajajo, so nekoliko izolirane od družbene realnosti, npr. ukvarjanje s spiritualnostjo, umetnostjo ali radikalnim ekokmetijstvom (npr. permakultura), morda gre pri tem celo za prehod v novodobne inačice hipijevskega, komunskega ali puščavniškega načina življenja. Vendar nediplomiranje lahko škodi tudi v taki situaciji – koristi namreč lahko v takem primeru itak zgolj simbolno –, saj obstaja znatna verjetnost, da se morda kdaj vsaj deloma vrnemo v »običajno« življenje, pa tudi sicer lahko postane nediplomiranje kritično tudi v primeru kakršnegakoli družbenega, javnega oziroma medijskega angažiranja ali celo aktivizma (npr. pravice živali, ekologija, politična gibanja). Takrat namreč nediplomiranje v očeh praktično vsake javnosti apriorno zmanjšuje kompetentnost in nam (neupravičeno) jemlje težo našim argumentom. Dodati velja, da bomo celo v tistih (izjemno redkih) primerih, ko smo nediplomiranje izvedli zavestno, brez kakršnihkoli negativnih posledic, in se uspešno izogniti tudi vsakemu nelagodju ali obžalovanju – ter smo na to morda celo ponosni (podobno, kot so npr. ponosne nekatere ženske, ker so se izognile materinstvu) – nenehno porabljali ogromno energije, da bomo ljudem to odločitev na eni strani pojasnjevali, na drugi strani pa dodatno dokazovali našo resnost, kompetentnost in zrelost. Pri slednjem praviloma ne bomo najbolj uspešni, saj se dandanes zaradi hitrega tempa sodbe in predstave o ljudeh in stvareh ustvarjati izredno hitro; in v tem procesu je nalepka »faliranec« premočna, preveč privlačna in preveč enostavna. Problem je nekoliko podoben ljudem, ki prodajajo npr. menedžerske ali marketinške storitve okravatenim poslovnežem (ki v poslu pričakujejo formalno oblačenje tudi s strani poslovnih partnerjev), hkrati pa na sebi kravato iz načelnih razlogov zavračajo. Rezultat je zgolj to, da izgubljajo velik del svojega časa in poslovne učinkovitosti (ki si je sicer zelo želijo), ker morajo znova in znova porabljati ogromno dodatne energijo za prepričevanje svojih okravatenih strank o svoji kredibilnosti.

Ob tem velja vendarle dodati, da ugovori proti argumentu »izstopanja iz kroga« veljajo predvsem za običajne življenjske poti. V primeru nekega izjemnega notranjega klica ali  izjemne uspešnosti na določenem področju (poslovnem, spiritualnem, umetniškem, kreativnem, osebnostnem ipd.) lahko postanejo vsi ugovori o tem, zakaj nima smisla nediplomirati, dejansko brezpredmetni, saj jih uspešnost in izpolnjenost na odgovarjajočem alternativnem področju lahko povsem zasenčita. V takem primeru bi bilo diplomiranje verjetno dejanska izguba časa. Seveda pa pri tovrstnih življenjskih preobratih vedno obstaja določeno tveganje, saj je tak klic oziroma uspešnost lahko zgolj začasna in lahko zato kdaj kasneje v življenju nediplomiranje taki osebi še vedno škoduje.

  1. Alternativne življenjske priložnosti. Obstajajo situacije, ko študenti zaradi specifičnih poslovnih (npr. vpletenost v izjemno zagonsko podjetje – angl. startup), strokovnih (npr. nenadno prepoznanje, katero področje ga resnično zanima) ali osebnih (npr. partnerska zveza v tujini) okoliščin in s tem povezane »ali–ali« alternative, o čemer se je treba odločiti v zelo kratkem času, trajno odložijo proces diplomiranja. Podobno se lahko diplomi odpovejo zaradi nekih drugih okoliščin (npr. preselitev v tujino, kjer je veliko novih obveznosti, diploma pa tam ne predstavlja velike vrednosti). Gledano nazaj, se to lahko v določenih primerih dejansko izkaže kot odlična življenjska odločitev, vendar pa tega ni mogoče z gotovostjo trditi za vnaprej. V smislu verjetnosti zato taka odločitev večinoma ni najboljša.
  2. Obup. Najpogostejši razlog za nediplomiranje je obup in (negativna) vdanost v usodo. Pogosto k temu pripelje kumulirano odlaganje, vse do točke, ko potečejo formalni roki za diplomiranje po določenem programu, nakar fakultete naložijo dodatna administrativna (npr. diferencialni predmeti) ali finančna bremena, ki usodo diplome dokončno zapečatijo. K opustitvi diplome iz obupa lahko prispeva tudi naraščajoča sprijaznjenost, ko po določenem številu let postanemo na spraševanja, očitke in zbadanje bližnjih – in tudi ostalega socialnega kroga (sorodniki, znanci) – vse bolj imuni. Vse bolj neobčutljivi postanemo tudi v pogledu negativnih posledic dokončnega nediplomiranja. Zaradi vsega tega ne zmoremo zbrati časa oziroma energije, ki je potrebna za proces diplomiranja, čeprav bi bilo to z nekaj dobre volje in organiziranosti seveda še vedno mogoče. Obupamo pa lahko tudi zato, ker smo se enostavno postarali, kar je argument, ki se po 30. ali 40. letu vse bolj krepi in mnogim prepreči uloviti še zadnji vlak. Seveda obstajajo ljudje, ki doktorirajo pri 80. letih, ampak dejstvo je, da študentov, ki bi diplomirali po 50. letu, skorajda ni.
<< Nazaj Naprej >>