Kateri vzroki lahko privedejo do tega, da študent, ki se je uspešno vpisal v zadnji letnik študijskega programa ali celo  v absolventsko leto, nato nikoli ne diplomira?

  1. Objektivni vzroki. V tem okviru gre za zadeve, ki so načeloma zunaj moči in odločanja študenta. V prvi vrsti so to zdravstveni razlogi (npr. resna bolezen), ki onemogočajo študij, pa tudi socialni razlogi (npr. skrb za družino), ki lahko postanejo pomembnejša prioriteta ali ključna motnja, in to trajno.
  2. Subjektivni vzroki. Študent lahko zavrača diplomo iz nekega zavednega ali pa, kar je morda pogosteje, nezavednega notranjega kljubovanja oziroma problema. Razlogi so kompleksni in se raztezajo od določenih dogodkov oziroma zapažanj v otroštvu in mladosti, zavračanja vstopa v odraslost, vplivanja tretjih oseb, skupin ali skupnosti, ki študenta odvračajo od diplomiranja, pa vse do posebnih psiholoških okoliščin.
  3. Izstop iz kroga. Gre za zelo poseben subjektivni razlog, ki ga zato velja obravnavati posebej. Pomeni namreč izstop iz običajnega kolesja sodobnega življenja in udobja. Utemeljevanje sloni na predpostavki oziroma globokem spoznanju (ali vsaj prepričanju), da je diploma v nadaljnjem življenju nepotrebna. Predvsem je tovrsten razlog za nediplomiranje pogosto simboličen korak, kjer gre lahko za formalno gesto uporništva ali pa zavračanja vrednot sistema (kapitalistične) produkcije, produktivnosti, gonje za dosežki, posvetnosti, deloholizma, izkoriščanja, potrošništva itd. Seveda je tako stališče visoko tvegano, saj vzdrži le v primeru, da so v igri res dobre alternative. Slednje so praviloma nekoliko izolirane od družbene realnosti (npr. ukvarjanje s spiritualnostjo, umetnostjo ali ekokmetijstvom, morda celo prehod v hipijevski, komunski ali puščavniški način življenja). Vendar nediplomiranje lahko škodi – koristi lahko v takem primeru le simbolno – celo v primeru, da se morda kdaj vsaj delno vrnemo v »običajno« življenje, pa tudi sicer v primeru kakršnegakoli družbenega, javnega oziroma medijskega angažiranja ali celo aktivizma (npr. pravice živali, ekologija, politična gibanja). Takrat nam nediplomiranje v očeh praktično vsake javnosti apriorno zmanjšuje kompetentnost in jemlje težo našim argumentom. Dodati velja, da bomo celo v tistih (izjemno redkih) primerih, ko smo nediplomiranje izvedli zavestno in se uspešno izogniti vsakemu obžalovanju ali pa smo nanj morda celo ponosni (podobno, kot so npr. ponosne nekatere ženske, ker so se izognile materinstvu), stalno porabljali ogromno energije, da bomo ljudem to odločitev pojasnjevali. Pri tem praviloma niti ne bomo uspešni, saj si moramo predstave o ljudeh danes ustvarjati izredno hitro in je zato nalepka »faliranec« premočna, preveč privlačna in preveč enostavna. Problem je nekoliko podoben ljudem, ki prodajajo npr. menedžerske ali marketinške storitve okravatenim poslovnežem (ki v poslu pričakujejo formalno oblačenje tudi s strani poslovnih partnerjev), hkrati pa pri sebi kravato iz načelnih razlogov zavračajo. Rezultat je zgolj to, da izgubljajo velik del svojega časa in poslovne učinkovitosti (ki si je sicer zelo želijo), ker morajo znova in znova porabljati zelo veliko dodatne energijo za prepričevanje strank o svoji kredibilnosti. Ob tem velja vendarle dodati, da ugovori proti argumentu »izstopanja iz kroga« veljajo predvsem za običajne življenjske poti. V primeru neke resne izjemne uspešnosti na določenem področju (poslovnem, spiritualnem, umetniškem, kreativnem, osebnostnem ipd.) lahko postanejo vsi ti ugovori dejansko brezpredmetni, saj jih uspešnost in izpolnjenost na odgovarjajočem področju lahko povsem zasenčita.
  4. Alternativne življenjske priložnosti. Obstajajo situacije, ko študenti zaradi specifičnih poslovnih (npr. vpletenost v izjemno zagonsko podjetje – angl. startup), strokovnih (npr. nenadno prepoznanje, katero področje ga resnično zanima) ali osebnih (npr. partnerska zveza v tujini) okoliščin in s tem povezane ali – ali alternative, o katerih se je treba odločiti v zelo kratkem času, trajno odložijo proces diplomiranja. Podobno se lahko diplomi odpovejo zaradi nekih drugih okoliščin (npr. preselitev v tujino, kjer je veliko obveznosti, diploma pa ne predstavlja velike vrednosti). Gledano nazaj, se to lahko v določenih primerih izkaže kot odlična življenjska odločitev, vendar pa tega ni mogoče z gotovostjo trditi za vnaprej. V smislu verjetnosti zato taka odločitev večinoma ni najboljša.
  5. Obup. Najpogostejši razlog za nediplomiranje je vdanost v usodo. Pogosto k temu pripelje kumulirano odlaganje, vse do točke, ko potečejo formalni roki za diplomiranje po določenem programu, nakar fakultete naložijo dodatna administrativna (npr. diferencialni predmeti) ali finančna bremena, ki usodo diplome zapečatijo. K opustitvi diplome iz obupa lahko prispeva tudi naraščajoča sprijaznjenost, ko po določenem številu let postanemo na očitke in tveganja nediplomiranja vse bolj imuni. Zaradi tega ne zmoremo zbrati časa oziroma energije, ki je potrebna za proces diplomiranja, čeprav bi bilo to z nekaj dobre volje in organiziranosti seveda še vedno mogoče. Obupamo pa lahko tudi zato, ker smo se postarali, kar je argument, ki se po 40. letu vse bolj krepi in mnogim prepreči uloviti še zadnji vlak. Seveda obstajajo ljudje, ki doktorirajo pri 80. letih, ampak dejstvo je, da študentov, ki bi diplomirali po 50. letu, skorajda ni.

 

<< Nazaj Naprej >>