Številni negativni vidiki nediplomiranja so bili predstavljeni že pri obravnavi neugodnosti oziroma nevarnosti, ki nastajajo zaradi odlaganja diplome, kar je običajno tudi predhodnica dokončne odločitve za nediplomiranje. Pri sistematični obravnavi posledic nediplomiranja velja zato vse že navedene vidike tveganja ponovno in natančno pregledati (1.2.2 Tveganja). Poleg tega pa ima nediplomiranje še nekatere druge, zelo očitne in že na prvi pogled nesporno negativne posledice:

  1. Diploma brez kakršnegakoli dvoma izboljšuje vsak življenjepis oziroma CV (od LinkedIna do Europassa) in s tem tudi verjetnost za dobro kariero, posebej v določenih sektorjih (npr. celoten javni sektor), organizacijah (npr. globalne korporacije) ali državah (npr. Nemčija). Nediplomiranje na drugi strani zapira premnoga vrata, ne le poslovna. Tako je npr. pri številnih vlogah diploma sploh vstopni pogoj ali pa vsaj pomembno prispeva k verjetnosti, da bo naša vloga uspešna. To velja za izjemno širok spekter vseh mogočih vlog, od služb, stanovanj, štipendij, subvencij, projektov pa vse do raznih dovoljenj, licenc in mnenj. Nadvse očitno in neugledno pa je nediplomiranje tudi sicer, in to pri prsav vsaki formalni evidenci, vlogi, prošnji in CV-ju.
  2. Z nediplomiranjem se nam lahko v večini okolij pomembno zožuje potencial socialnega prostora. Pri tem velja upoštevati, da vnaprej seveda ne vemo, v katerih okoljih se bomo v življenju gibali. Tako imajo celo nekateri – sicer izjemno spodobni, dobri, pošteni, pravični in plemeniti ljudje – nepremagljiv družbeni predsodek, da bi vstopili v (npr. zakonsko) partnerstvo z osebo, ki ni dosegla določene formalne izobrazbe. Če pa do take zveze pride, je nediplomiranje lahko trajen vir potencialnih težav, posebej v povezavi s širšim socialnim krogom (npr. sorodniki, sosedi). Nediplomiranje nam lahko tudi sicer pridodaja dodatno negativno komponento v vseh situacijah, kjer nastopijo težave. Kot ilustracijo se lahko uporabi tipičen, čeprav zelo primitiven stereotip – ki pa ga žal podpirajo statistična dejstva – o tem, kako določene lastnosti zožujejo potencialni krog izbire. Namreč, podobno kot moški razmeroma redko izberejo ženo/partnerico, ki je fizično večja ali težja od njih, tako tudi moški, ki nimajo diplome, bistveno teže izberejo ženo/partnerico, ki diplomo ima. Tovrstne kombinacije seveda obstajajo in z njimi ni absolutno nič narobe. Kljub temu pa je to lahko za marsikoga trajna in neugodna dodatna potencialna ovira, s čimer se potencialni socialni krog pomembno zožuje. V prav nobenem primeru pa to ni neka prednost.
  3. Nediplomiranje je v življenjskem smislu skoraj vedno velik osebni neuspeh. V resnici večinoma pomeni pravo malo življenjsko katastrofo, ki praviloma pušča trajno nelagodje in neizbrisen pečat na samopodobi. Zelo težko se je namreč znebiti podobe »faliranca«, ki je zapravil toliko časa, let in energije za študij, nato pa tik pred koncem odpovedal. Vsak (posebej starejši) mentor lahko pove serijo žalostnih zgodb študentov, ki niso in tudi nikoli ne bodo diplomirali, hkrati pa tudi ne bodo nikoli opravili z odgovarjajočim slabim občutkom, ki jih bo zato spremljal celo življenje. Ker v Sloveniji tudi sicer, v primerjavami z drugimi državami EU, izjemno veliko ljudi študira, hkrati pa jih na drugi strani razmeroma malo diplomira, verjetno v svoji okolici vsi poznamo take primere. Vsak lahko zato preveri in se prepriča, da je med njimi redkokdo, če sploh, ki s tem življenjskim neuspehom ne bi bil neugodno obremenjen.

Dejanska neobremenjenost z nediplomiranjem se sicer (začasno) morda zgodi pri nekaterih zelo konjunkturnih študijih oziroma poklicih, npr. pri računalniških programerjih, ki opustijo študij, saj že kot študenti zlahka dobijo izjemno privlačne poslovne ponudbe in dobro zaslužijo, zato neredko pravijo: »V tujini me še nihče ni vprašal po izobrazbi[1]«. Vprašanje pa je, ali bodo enakega mnenja čez 10, 20 ali 30 let (glej primer v naslednjem odstavku). Vendar tudi, če so uspeli in se torej z nediplomiranjem v resnici ne obremenjujejo, ni mogoče reči, da jim je nediplomiranje kakorkoli koristilo. Nediplomiranje ni dosežek, ki bi karkoli koristnega prinesel in s katerim bi se lahko kakorkoli pohvalil.

V tem okviru je posebej tipičen, poučen – in po svoje tudi tragičen – primer nadarjenega študenta, ki je še pred zaključkom študija opravljal zahtevna dela na področju programiranja in tudi zelo dobro zaslužil, se celo preselil v Silicijevo dolino, nato pa se vrnil v Slovenijo in delal za vodilne globalne korporacije na daljavo. Zaradi nenehnih izzivov je postopno opustil študij in sčasoma tudi vsako misel na diplomiranje. Diplomo je v vseh pogledih tudi že povsem izrinil iz svojega življenja. Nato pa je dobil izjemno privlačne ponudbe za vodenje večjega tima programerjev na kompleksnem projektu, kjer je naročnik (korporacija) od vodje projekta zahtevala MBA, ki bi mu jo celo plačali. Za vpis v MBA – in s tem naslednji večji karierni preskok – pa bi seveda predhodno potreboval diplomo. Študent se je zato po dolgih letih vrnil na fakulteto, doplača razliko oziroma stroške, ki je med tem nastala zaradi novih programov, ter se lotil še dveh preostalih manjkajočih predmetov. Žal pa zaradi vseh okoliščin izpitov ni nikoli opravil. Z nedplomiranjem si je zelo očitno zaprl številne karierne možnosti, predvsem pa si je zaprl velika vrata za preskok od programerske na managersko kariero.

Podobnih zgodb, sicer manjših razsežnosti, je pravzaprav zelo veliko. Tudi v slovenskih organizacijah – posebej v javnem sektorju in v večjih podjetjih – namreč nadarjeni študenti (ali diplomanti zgolj prve stopnje) neredko napredujejo do točke, ko nadaljnje napredovanje ni možno, če nimajo določene formalne izobrazbe oziroma diplome. Nekateri se zato vrnejo in celo uspešno diplomirajo – seveda pa za to plačajo izjemno visoko ceno, saj je v »odraslem« življenju (služba, kariera, partnerstva, odgovornosti, krediti, hobiji, otroci ….) bistveno težje diplomirati kot v študentskem življenju (glej razdelek 1.2.2 Tveganja).

  1. Nastaja lahko zelo neugodno razočaranje naše družine, ki je morda v nas dolga leta vlagala svoja pričakovanja, upanje, podporo in ne nazadnje tudi denar ali dobrine. Tovrstna prizadetost bližnjih je pogosto trajna in neizbrisna. Kaže se lahko ne le kot razočaranje, ampak tudi kot neizrečena zamera ali tiha bolečina ali pa celo kot stalen očitek, kar je seveda najbolj neugodno. Vse to so nesporna in negativna dejstva, ne glede na to, kako je z našega zornega to morda videti nepotrebno, neprimerno, pretirano ali celo smešno.
  2. Pozneje v življenju nam nediplomiranje lahko škodi še na celi vrsti področij. Najbolj tipičen primer je vzgoja lastnih otrok, saj jih težko motiviramo k učenju in diplomiranju, če je očitno, da nismo zmogli motivirati sebe. V objektivnem in tudi v statističnem smislu je namreč znano in nesporno, da je izobrazba glavni dejavnik dobrega družbenega položaja in tudi osebnega zadovoljstva. Vzpodbuda in pridobitev dobre izobrazbe je zato ena ključnih potez, ki jo lahko naredimo v dobro svojih otrok. Ne preseneča, da obstajajo brezštevilne zgodbe, kjer se je posameznik – oziroma celotna njegova družina – dolgo in včasih zelo bridko odrekal, da bi pridobil dobro izobrazbo.
  3. Nediplomiranje nas lahko ovira tudi pri kakršnemkoli javnem angažmaju ali aktivizmu. Povsod se namreč bistveno bolj upošteva in spoštuje mnenje osebe, ki so pred tem dokazano v življenju že nekaj dosegle.
  4. Kdorkoli nas lahko zaradi nediplomiranja kadarkoli diskreditira ali pa v nas dreza zgolj iz dolgega časa. Posebej je to kritično, če smo v nekem konfliktu, saj se to lahko uporabi za slabitev naše pozicije in za razne manipulacije, izrivanja, poniževanja, očitke ali zlonamernosti.
  5. Ne nazadnje bi se lahko v širšem kontekstu družbene odgovornosti v študentu sprožil slab občutek tudi zato, ker je od družbe veliko prejel, namreč kakovostno izobrazbo in morda tudi štipendijo, v zameno pa se izobraževanja ni potrudil zaključiti. Slovenija med razvitimi državami ni posebej premožna, kljub temu pa omogoča zelo kakovostno in brezplačno visokošolsko izobraževanje. Če bi bilo treba za študij plačevati, kot je to v mnogih razvitih državah sveta, bi bili študenti tudi pri nas bistveno manj muhasti, nemotivirani in neorganizirani glede zaključevanja študija; na nediplomiranje ne bi niti pomislili. Tako pa zgolj zaradi širokogrudnosti socialne države študent neredko ravna neracionalno in družbeno izjemno neodgovorno.
  6. Upoštevati velja tudi odgovornost za neuspeh študijskega programa. Posebej na programih z malo študenti so profesorji v vsakega študenta vložili zelo veliko energije. Nediplomiranje študenta zato pomeni tudi njihov neuspeh, predvsem pa neuspeh študijskega programa, ki se mu zaradi tega slabšajo statistike, učinkovitost in v zadnji fazi lahko tudi financiranje. Programi, ki glede na vpis proizvedejo zelo malo diplomantov, so namreč vse bolj pod drobnogledom in tudi pod vprašajem nadaljnjega financiranja.
<< Nazaj Naprej >>