Nediplomiranje ima zelo očitne in že na prvi pogled nesporno negativne posledice:

  1. Diploma brez dvoma izboljšuje vsak CV (od LinkedIna do Europassa) in s tem tudi verjetnost za dobro kariero, posebej v določenih sektorjih (npr. celoten javni sektor) in organizacijah (npr. globalne korporacije). Nediplomiranje na drugi strani zapira premnoga druga poslovna vrata. Tako je npr. pri številnih vlogah diploma sploh vstopni pogoj ali pa vsaj pomembno prispeva k verjetnosti, da bo vloga uspešna. To velja za izjemno širok spekter vseh mogočih vlog, od služb, stanovanj, štipendij, subvencij, projektov pa vse do raznih dovoljenj, licenc in mnenj. Nadvse očitno in neugledno pa je nediplomiranje tudi sicer, in to pri vsaki formalni evidenci, vlogi, prošnji in CV-ju.
  2. Z nediplomiranjem se nam lahko v večini okolij pomembno zožuje potencial socialnega prostora. Pri tem velja upoštevati, da vnaprej seveda ne vemo, v katerih okoljih se bomo v življenju gibali. Tako imajo celo nekateri sicer izjemno spodobni in plemeniti ljudje nepremagljiv predsodek, da bi vstopili v (npr. zakonsko, poslovno) partnerstvo z osebo, ki ni dosegla določene formalne izobrazbe. Če pa do take zveze morda le pride, je nediplomiranje lahko vir potencialnih težav, posebej v širšem krogu (npr. sorodniki, sosedi, sodelavci). V splošnem to vsekakor pomeni neugodno okoliščino, ki lahko preide v nevšečnost, nikoli pa ne preide v prednost.
  3. Nediplomiranje je v življenjskem smislu skoraj vedno velik osebni neuspeh. Pomeni pravo malo življenjsko katastrofo, ki praviloma pušča trajno nelagodje in neizbrisen pečat na samopodobi. Zelo težko se je namreč znebiti samopodobe »faliranca«, ki je zapravil toliko časa, let in energije za študij, nato pa tik pred koncem odpovedal. Vsak (posebej starejši) mentor lahko pove serijo žalostnih zgodb študentov, ki niso in tudi nikoli ne bodo  diplomirali, hkrati pa ne bodo nikoli opravili s slabim občutkom, ki jih bo spremljal celo življenje. Ker v Sloveniji tudi sicer, v primerjavami z drugimi državami EU, izjemno veliko ljudi študira in razmeroma malo diplomira, verjetno v svoji okolici kar vsi poznamo take primere. Vsak lahko zato preveri in se prepriča, da je med njimi redkokdo, če sploh, ki s tem življenjskim neuspehom ne bi bil neugodno obremenjen. Neobremenjenost se sicer začasno morda zgodi npr. pri računalniških programerjih, ki opustijo študij, ker dobijo privlačne poslovne ponudbe in dobro zaslužijo. Primer Jerneja Štrasnerja: »V tujini me še nihče ni vprašal po izobrazbi«. Vprašanje pa je, ali bodo enakega mnenja čez 10, 20 ali 30 let. Vendar tudi v primeru, ko so uspeli in se torej z nediplomiranjem ne obremenjujejo, ni mogoče reči, da jim je nediplomiranje kakorkoli koristilo. To praviloma ni dosežek, ki bi kaj prinesel in s katerim bi se lahko kdo pohvalil.
  4. Nastaja neugodno razočaranje družine, ki je morda v nas dolga leta vlagala svoja pričakovanja, upanje, podporo in ne nazadnje tudi denar ali dobrine. Tovrstna prizadetost bližnjih je pogosto trajna in neizbrisna. Kaže se lahko ne le kot razočaranje, ampak tudi kot zamera in tiha bolečina. Vse to so nesporna in neugodna dejstva, ne glede na to, kako je z našega zornega to morda videti nepotrebno, pretirano ali celo smešno.
  5. Pozneje v življenju nam to lahko škodi še na celi vrsti področij. Najbolj tipičen primer je vzgoja lastnih otrok, saj jih težko motiviramo k učenju, če je očitno, da nismo zmogli motivirati sebe.
  6. Nediplomiranje nas lahko ovira tudi pri kakršnemkoli javnem angažmaju ali aktivizmu. Povsod se namreč bistveno bolj upošteva ljudi, ki so dokazano v življenju nekaj dosegli.
  7. Kdorkoli nas lahko zaradi nediplomiranja kadarkoli diskreditira ali pa v nas dreza zgolj iz dolgega časa. Posebej je to kritično, če smo v nekem konfliktu, saj se to lahko uporabi za slabitev naše pozicije in razne manipulacije, poniževanja, očitke ali zlonamernosti.
  8. Ne nazadnje bi se lahko v širšem kontekstu družbene odgovornosti v študentu sprožil slab občutek tudi zato, ker je od družbe veliko prejel, namreč kakovostno izobrazbo in morda tudi štipendijo, v zameno pa se izobraževanja ni potrudil zaključiti. Slovenija med razvitimi državami ni posebej premožna, kljub temu pa omogoča kakovostno in brezplačno visokošolsko izobraževanje. Če bi bilo treba za študij plačevati, kot je to v večini razvitih držav sveta, bi bili študenti bistveno manj muhasti, nemotivirani in neorganizirani glede zaključevanja študija. Tako pa zgolj zaradi širokogrudnosti socialne države študent ravna neracionalno in družbeno neodgovorno.
  9. Pomisliti velja tudi na odgovornost za neuspeh študijskega programa. Posebej na programih z malo študenti so profesorji v vsakega študenta vložili zelo veliko energije. Nediplomiranje študenta zato pomeni tudi njihov neuspeh, predvsem pa neuspeh študijskega programa, ki se mu zaradi tega slabšajo statistike, učinkovitost in v zadnji fazi lahko tudi financiranje. Programi, ki glede na vpis proizvedejo zelo malo diplomantov, so namreč vse bolj pod drobnogledom in tudi pod vprašajem nadaljnjega financiranja.

 

<< Nazaj Naprej >>