Večina zgornjih primerov (1.4.2 Vzroki za nediplomiranje, 1-5), kjer gre za nevarnost trajne oziroma dokončne odločitve za nediplomiranje, je kljub vsemu še vedno rešljiva. Ni pa to enostavno, saj gre za najbolj kritične primere, kjer so v igri zelo resni in tudi zelo tehtni razlogi, da se ne diplomira. Gre torej za situacije, kjer se lovi zadnji vlak in kjer so možnosti za uspešen konec v splošnem že zelo majhne, vsaj v primeru, ko bi se prepustili toku dogodkov, brez neke eksplicitne in odločne vzpostavitve alternativne strategije. Da se v taki situaciji prepreči nediplomiranje, je namreč potreben globok, zavzet in sistematičen razmislek. Pri tem je treba upoštevati, da vsak primer potrebuje posebno obravnavo, v skladu z življenjskimi okoliščinami. Splošni recepti za tovrstne posebne obravnave zato ne obstajajo. Kljub temu velja izpostaviti, da je smiselno in pravzaprav nujno – preden se sprejme dokončna odločitev o nediplomiranju – iskati rešitve vsaj v naslednjih smereh:

  • Zelo pozorno in natančno velja pregledati, se vživeti in še enkrat pretehtati vse posledice nediplomiranja (glej podpoglavje 1.4.1 Posledice nediplomiranja). V tem okviru je nadvse koristno proučiti in vizualizirati vplive in posledice nediplomiranja na naše življenje (npr. kako bodo reagirali starši, sodelavci, prijatelji, kolegi in tudi vse novo spoznane osebe ipd.) kot tudi na našo vest in družbeno odgovornost.
  • Kljub morebitno neugodni (trenutni) situaciji oziroma okoliščinam se je treba zavedati, da je razmejitev med trajno in začasno naravo razlogov za nediplomiranje (glej podpoglavje 1.4.2 Vzroki nediplomiranja) pogosto nejasna. Trenutni razlogi za nediplomiranje namreč lahko npr. po enem letu popolnoma izginejo. Pri odločitvi za nediplomiranje se torej nikakor ne bi smeli prenagliti in se odločiti dokončno, ampak raje začasno.
  • Podobno velja pretresti vse za možnosti in strategije za diplomiranja, ki npr. ob primerni motivaciji, izbiri minimalistične diplome in dobri organiziranosti obstajajo tudi v najtežjih in na videz brezupnih situacijah. Na tej osnovi je smiselno proučiti vse alternative, angažirati vse sile, uporabiti zmagovalno razmišljanje ter poiskati način, ki bo naših okoliščina imel kar največjo verjetnost za uspešen konec.
  • Smiselno je opraviti čim več odkritih pogovorov s celotnim socialnim krogom; to je verjetno tudi daleč najučinkovitejši ukrep oziroma vzvod v situaciji, ko se odločamo (ali celo nagibamo) za nediplomiranje. Zavedati se je treba, da je to nadvse resna in pomembna odločitev (namreč, dokončna odpoved diplomiranju), ki jo je zato treba analizirati in osvetliti s čim več strani in predvsem s čim več osebami. V življenju je namreč zlahka mogoče – posebej v kompleksnih in čustveno težavnih okoliščinah – določeno situacijo oceniti narobe oziroma v njej reagirati neustrezno.

Če pa že sprejmemo negativno odločitev in se torej dokončno odpovemo diplomi, je ključno, da je taka odločitev eksplicitna. To pomeni, da se za to ne odločimo povsem sami, brez komunikacije s komerkoli, niti ne dovolimo, da se taka odločitev zgodi implicitno, ne da bi sploh kdaj o njej sistematično, formalno in samostojno razmišljali, kaj šele, da bi jo zapisali. Zelo dober pristop pri sprejemanju tovrstnih težavnih odločitev je, da napišemo vse razloge za in proti, jih večkrat pregledamo in se nato odločimo po nekaj dneh ali tednih, ko se argumenti za in proti ustalijo in »usedejo«. Izogibati se je torej treba prikritega odločanja, kjer se proces odločanja odvija postopoma, nejasno, potihoma in predvsem z odlašanjem in prelaganjem. V takem primeru nato tudi svoj socialni krog informiramo šele po tem, ko je že prepozno, da bi se karkoli spremenilo.

Pri eksplicitnem sprejemanju odločitve – bodisi za nadaljevanje bodisi za dokončno opustitev procesa diplomiranja –je najbolj bistveno, da pridobimo potrditev (oziroma vsaj osvetlitev) pravilnosti naše odločitve s strani čim več oseb:

  • Izrecno velja predhodno preveriti podporo in konkretno pomoč (npr. razbremenitev obveznosti, branje osnutkov), ki nam ju lahko v primeru, ko se v težkih razmerah kljub vsemu odločimo za diplomiranje, ponudijo naši bližnji. Skoraj zagotovo bomo nad tem (prijetno) presenečeni in morda nas bo prav to opogumilo.
  • Pogovorimo se s kolegom, ki je bil v podobni situaciji in je iz nje izšel kot zmagovalec. Celo pogovor s kolegom, ki je bil v podobni situaciji, pa ni zmagal in se je diplomi dokončno odpovedal, je lahko poučen in navdihujoč.
  • Ne smemo tudi pozabiti, kako pomemben je pogovor z mentorjem (in morda s še kakim drugim profesorjem), saj je verjetno videl diplomirati že mnoge študente, ki so se nahajali v na videz brezizhodnih situacijah.
  • Smiselno je pretehtati, ali je primeren tudi pogovor s strokovnjaki. Če ne gre za kake resnejše psihološke probleme, kjer so tako ali tako potrebni specialisti oziroma terapevti, gre pri tem predvsem za svetovanje tipa »coaching«, ki je namenjeno običajnim osebam, ki se v življenju znajdejo v določenih kompleksnih situacijah oziroma vlogah. Gre za neke vrste trenersko funkcijo, ki jo poznajo tako športniki kot tudi menedžerji. V tem okviru obstaja bogata ponudba celo v Sloveniji, bodisi znotraj kadrovskega ali terapevtskega svetovanja bodisi kot izrecna storitev coaching.

Če se na osnovi zgornjih (ali katerih drugih) smeri reševanja odločimo za nadaljevanje procesa diplomiranja, je nadvse koristno, da nas v tem procesu, kjer gre za to, da se z zadnjimi močmi rešujemo iz brezna nediplomiranja, nekdo kontinuirano spremlja. Malo verjetno je – ali pa je to vsaj bistveno težje – da bi problem učinkovito rešili povsem sami, še posebej, če traja že dolgo in se poslabšuje iz leta v leta. Pri tem gre predvsem za odnos, kjer nam druga oseba nudi enostavno človeško refleksijo in spodbudo. Od običajnega neformalnega odnosa, ki ga (že) imamo z določeno osebo, se razlikuje predvsem v tem, da je sodelovanje bolj sistematično in formalno, kar pomeni, da se mora komunikacija, kjer poročamo oziroma se pogovarjamo o napredku, težavah ipd., izvajati redno in sistematično, npr. tedensko. Seveda nam lahko izbrana oseba nudi tudi več ali manj pomoči vodenja in usmerjanja. To je sicer več kot dobrodošlo, ni pa nujno. Daleč najpomembnejše je, da osebo, ki nam omogoča dobro refleksijo, sploh imamo in se z njo uspemo dogovoriti za pomoč in sodelovanje. V pogledu izbire take osebe so v grobem na voljo tri smeri, ki pa se med seboj nikakor ne izključujejo:

  1. Najbolj enostavna možnost je izbrati neko bližnjo osebo iz našega socialnega kroga, torej osebo, ki nam je tudi sicer zelo naklonjena in si želi, da diplomiramo. Dobrodošlo sicer je, če se ta oseba vsaj malo spozna na naše področje oziroma na intelektualno produkcijo. Ni pa to bistveno, glavno je, da nam daje zrelo in vzpodbudno povratno informacijo. To je lahko starš, partner, prijatelj, kolega, sorojenec, sorodnik ipd.
  2. Posebej koristno se je dogovoriti z mentorjem, pri čemer moramo biti z mentorjem povsem odkriti, da tokrat ne gre več za običajno mentoriranje, ampak za svetovanje v posebej krizni oziroma kritični situaciji, kjer gre za biti ali ne biti. Mentorja je zato treba prositi za nekoliko – ali celo bistveno – večje in tudi kontinuirano zavzemanje, nakar moramo skrbno preveriti, če se s tem res strinja. To bi namreč zanj pomenilo dodatni napor, saj bi moral izvajati aktivnosti, ki jih v običajnem procesu mentoriranja morda ne izvaja. Tako bi nas primeru vašega neodzivanja moral samoiniciativno kontaktirati, za zahtevnejše faze diplomiranja bi moral dodatno svetovati, izbrati bi moral poenostavljene in prilagojene usmeritve za naše delo, pristati bi moral na redno, proaktivno in sistematično spremljanje oziroma komuniciranje ipd. Če se mentor strinja, je na začetku smiselno doreči nek dogovor in obojestransko zavezo. Tudi v primeru, da se z mentorjem tega ne dogovorimo, pa ima v celotnem procesu izjemno pomembno vlogo. Še naprej bo namreč izvajal svojo siceršnjo (običajno) funkcijo mentoriranja. Če je od naših študentskih let preteklo precej časa in smo izgubili študijsko rutino, je kljub vsemu smiselno mentorja zaprositi za kak dodaten nasvet, ki bo pomagal premostiti s tem povezane težave, npr. prevelika natančnost in strogost do samega sebe, ki lahko postane resna ovira (glej 4. Reševanje težav).
  3. Izberemo lahko strokovno svetovanje oziroma coaching, ki nas vodi in spremlja vse do zaključka. Ponudbe na trgu je veliko in zagotovo ni nastala kar tako, brez koristi in brez učinka. Gre za osebe, ki so se med drugim profesionalizirale za pomoč pri življenjskih odločitvah, vključno s premagovanjem raznovrstnih zastojev pri življenjskih projektih. V tujini (morda pa tudi že pri nas) obstajajo tudi posebni specialisti za težave pri diplomah in disertacijah. Tovrstni specialisti, svetovalci oziroma »coachi« so na tem področju pridobili veliko izkušenj, zato zelo dobro poznajo motivacijske mehanizme in vzvode. Na tej osnovi lahko tudi kakovostno in kvalificirano svetujejo ter spremljajo celoten proces. Tovrstno svetovanje pogosto poteka kar po telefonu in zato so poleg domačih načeloma na voljo tudi globalni svetovalci. V vsakem primeru je smiselno tovrstno situacijo, kjer prihaja do najresnejših zastojev procesa diplomiranja, obravnavati z vso skrbnostjo in z izbrano osebo, ki nas bo spremljala, narediti jasen in izvedljiv načrt.

Če iz nekih razlogov take osebe nimamo oziroma tovrstnega spremljanja nikakor ne želimo, pa je tovrstno refleksijo smiselno nadomestiti z dnevnikom spremljanja. Pri tem najprej skrbno planiramo procese in izdelamo plan (3 Načrt). Na tej osnovi si tedensko postavljamo (zapišemo!) operativne cilje in jih nato redno, sistematično in formalno evalviramo. Če smo samostojni in že imamo dobre izkušnje s samo-organiziranostjo kompleksnih opravil, je to lahko povsem dobra pot. V primeru težav in dvomov, in tudi sicer, pa je začrtano pot k diplomi v tovrstnih situacijah – ne gre pozabiti, da se tu obravnava nadvse tvegana, v veliki meri zavožena in skorajda izgubljena situacija, kjer smo na samem robu nediplomiranja – bistveno boljše prehoditi z dobronamerno osebo, ki nas spremlja.

<< Nazaj Naprej >>