Tveganja in problemi, ki nastanejo zaradi odlašanja s procesom diplomiranja, so predvsem naslednji:

  • Tveganje za nediplomiranje. Prvo in daleč najbolj pomembno tveganje predstavlja nevarnost, da zaradi odlaganja ne bomo nikoli diplomirali, kar je podrobno obravnavano v posebnem podpoglavju (1.4. Problem nediplomiranja).
  • Povečana poraba časa za izdelavo diplome. V primeru kakršnegakoli odlaganja bomo za diplomo skoraj zagotovo porabili precej preveč časa kot sicer, saj se je bomo praviloma lotevali večkrat. Večkratno vživljanje pač zahteva svoj čas, saj se je treba vsakič znova vpeljati in premagati začetne bariere (glej podpoglavje 4.4.3 Problem začetne bariere). Zaradi odlaganja lahko postane pisanje diplome v več presledkih in zamikih prava muka. Prenekateri študenti, še posebej tisti, ki že delajo, se diplome žal lotevajo točno na tak način: vsakih nekaj mesecev ali vsakih nekaj let pristopijo k diplomi v nekem neplodnem sunku, nato pa jo vedno znova odložijo. Vse to je lahko izjemno neproduktivno in zahteva tudi 2–3-krat več časa kot v primeru pisanja v enem kosu (da o živcih in slabi volji ne govorimo). Poleg tega, žal, izkušnje kažejo, da večina študentov, ki začne stopati po tej poti, nikoli ne diplomira.
  • Dodatni stroški. Fakultete po določenem času (npr. eno ali dve leti po izteku statusa študenta) zamudnikom rade zaračunavajo razne vloge, zamudnine in tudi izpite ter zaključevanje diplome. Za ilustracijo: na FDV je v študijskem letu 2016/2017 več kot sto študentov prve stopnje (pri čemer letno diplomira le okoli 350 študentov) oddalo vlogo (85 EUR) za podaljšanje procesa, saj je pri njih od zadnjega študentskega statusa poteklo več kot dve leti; vloga jim namreč omogoča nekatere ugodnosti, npr. dostop do knjižnice. Dodati velja, da je dve leti meja morda danes ali pa je bila v preteklosti, zelo verjetno pa se bo ta čas skrajševal, najprej na eno leto, kmalu pa bo treba doplačati vsak zagovor po poteku absolventskega statusa (kar bi bil za rešitev problema odlaganja seveda odličen ukrep). Vsi ti študenti bodo tudi morali – če bodo kdaj prišli do diplome – za diplomiranje dodatno plačati, skupaj okoli 1,000 evrov. Ko bodo prišli do točke diplomiranja (statistike sicer kažejo, da večina ne bo prišla), pa bo ta znesek verjetno še bistveno višji.
  • Izgubljene priložnosti. V obdobju, ko (zaradi odlaganja) še nismo diplomirali, imamo bistveno manj priložnosti za kakovosten razvoj kariere. Odpadejo namreč vse službe ter vse druge poslovne in študijske priložnosti, kjer se zahteva diploma. Nekatere od teh priložnosti so morda za nas celo sanjske in morda ne bodo več ponovile. Ravno tako odpadejo oziroma so z vidika nediplomiranja bistveno bolj tvegani tudi vsi drugi večji poslovni ali osebni angažmaji (npr. angažma v tujini). Na drugi strani z odlaganjem ne pridobimo praktično ničesar. Z zgoraj opisano spremembo pravil glede dodatnega leta ne pridobimo niti v pogledu uživanja absolventskega statusa.
  • Naraščanje strogosti in zahtevnosti do samega sebe. Dodatno oviro z leti predstavlja tudi dejstvo, da postanejo potencialni diplomanti vse zahtevnejši do samega sebe. S tem nastaja še ena velika, nepotrebna in nepričakovana ovira. Študenti si namreč danes nikakor ne morejo predstavljati, da bodo čez nekaj let lahko neopazno postali precej drugačne osebe. Kritičnost, ki so jo glede resnosti, natančnosti in odgovornosti razvili pri delu (na osnovi »vzgoje« s strani šefov, sodelavcev, strank, poslovnih partnerjev, družine itd.), namreč avtomatično in v pretiranem obsegu aplicirajo tudi na sebe. Pri raziskovanju in pisanju za potrebe diplome si zato postavljajo previsoka merila, saj izgubljajo študentsko lahkotnost in prilagodljivost. Poleg tega se lahko pojavijo celo dodatne, sicer povsem nepotrebne psihološke samoovire in kompleksi, o čemer poročajo (starejši) absolventi na motivacijskih seminarjih za pisanje diplome.
  • Neprijetnosti s strani okolja. Z odlašanjem meseci hitro tečejo in z leti smo vse bolj vpeti v službo, posle, projekte, konjičke, partnerstvo, morda tudi že v lastno družino. Časa za pisanje in poglabljanje v diplomo je zato vse manj. Hkrati s tem na drugi strani postopno in na videz neopazno narašča tudi neprijeten pritisk okolja, sodelavcev, podrejenih in nadrejenih v službi ter celotnega družinskega in širšega socialnega kroga kolegov in prijateljev. Vsak sorodnik, znanec ali kolega nas namreč lahko nenehno (npr. ob raznih obletnicah ali sorodstvenih srečanjih) sprašuje, če smo že diplomirali, in nas s tem spravlja v zadrego. To je še posebej kritično v primeru šibkejših socialnih vezi, ko zmanjkuje siceršnjih tem za pogovor.
  • Nevarnost lažnega opravičevanja. Pod težo naraščajočih problemov zaradi odlaganja procesa diplomiranja se lahko začnemo postopoma zatekati h konstruktom racionalizacije, ki so neke vrste psihična predpriprava na opustitev diplome. Gre za serijo napačnih trditev, kot so npr. diploma je danes tako in tako nepotrebna, to je le brezvezen papir, diplome v svojem življenju sploh ne potrebujem. V tem okviru so še posebej neumestne primerjave s superuspešneži, ki niso nikoli diplomirali in tega seveda ne obžalujejo, ampak se jim to zdi zabavno. Tipični primeri so Bill Gates (Microsoft), Steve Jobs (Apple), Richard Branson (Virgin), Mark Zuckerberg (Facebook) in Larry Ellison (Oracle). Posebej slednji je znan po svojem »govoru« študentom univerze Yale, ki jih zmerja z zgubami in jih poziva k takojšnji opustitvi študija (drop-out and start-up). V splošnem taka drža seveda ne zdrži nobenih argumentov. Prvič, to je v nasprotju z dejstvi, saj so statistično gledano diplomanti brez dvoma bistveno uspešnejši kot nediplomanti (»faliranci«). Seveda obstajajo izjeme, vendar to ni zakonitost, saj je nasproti množici diplomantov, ki so bolj ali manj uspešni, le peščica nediplomirancev, ki so morda postali izjemno uspešni, in še za te zglede je treba daleč v ZDA, saj dobrih primerov iz Slovenije skorajda ni, redki obstoječi pa niso postali pregovorni primeri. Med osebami, ki so dovolj znane, da imajo zapis v Wikipediji, so namreč taki primeri izredno redki (npr. Boris Popović), le nekaj redkih najdemo med zelo uspešnimi in znanimi podjetniki (npr. Joc Pečečnik, Igor Akrapovič). Drugič, takšno sklepanje razkriva osnovno nerazumevanje koncepta verjetnosti, podobno kot kavarniški argumenti o nekih dedkih, ki so kadili dve škatlici cigaret dnevno in dočakali 90 let, kar naj bi dokazovalo, da kajenje ne škodi. Taki primeri so sicer lahko resnični, vendar le na individualnem nivoju in zgolj za nazaj, ne pa v smislu koncepta verjetnosti in ocene tveganja vnaprej. Tovrstne zgodbe namreč ne spremenijo dejstva, da kajenje povečuje verjetnost bolezni in smrti. To ravno tako velja za klene dedke, ki so pač imeli tako dobre gene, da so kljub kajenju dočakali 90 let. Tudi njim pa je kajenje skrajšalo verjetnost za daljše življenje in jih morda prikrajšalo, da niso dočakali npr. 100 let. Enaki argumenti veljalo za negativne učinke nediplomiranja: verjetnost, da deluje na naše življenje neugodno, je namreč izjemno visoka in je praktično enaka ali skoraj 100 %.

 

<< Nazaj       Naprej >>