Diploma se običajno odlaga zaradi naslednjih razlogov:

  • Problem dodatnega leta oziroma absolventskega statusa. V Sloveniji je eden glavnih razlogov za odlaganje diplome ugodnost absolventskega statusa (dodatno leto). To je inštrument, ki ga tujina večinoma ne pozna in je splet slovenskih posebnosti (delo prek študentskih servisov, politično vplivne študentske organizacije, nedorečen visokošolski sistem ipd.). Gre za dodatno leto, ko teče študentski status in odgovarjajoče ugodnosti (študentsko delo, zavarovanje, študentski boni, študentske sobe, različni popusti, članarine ipd.), hkrati pa študent razen diplome nima nobenih dodatnih obveznosti. Novih zadolžitev nima študent niti v pogledu diplome, saj so bile vse kreditne točke in s tem povezane ure, ki so potrebne za diplomo, predvidene in formalno tudi porabljene že v zadnjem letniku študija. Številni študenti se neradi odpovejo tako ugodnemu brezplačnemu privilegiju. Tako je npr. v letu 2015 na FDV dodatno leto (absolventski status) vpisalo skoraj dve tretjini dodiplomskih in štiri petine podiplomskih študentov. Da bi pridobili in obdržali absolventski status, so morali študenti z diplomiranjem odlašati, kar (neopazno) prinaša izjemno veliko tveganje (glej podpoglavje 1.3.2 Tveganja). Podatki namreč kažejo, da se z vpisom v absolventski status verjetnost za diplomiranje dramatično zmanjša. Tovrstno odlaganja diplome pa po novem ni več potrebno, saj so se predpisi v letu 2016 z novelo Zakona o visokem šolstvu ureditev pomembno spremenili (ZVis, 70. člen): absolventski status namreč v trenutku diplomiranja ne preneha več, ampak traja do konca odgovarjajočega študijskega leta. Za vse študente, ki bi diplomo zamaknili izključno zaradi absolventskega statusa, je zato smiselno, da proces diplomiranja peljejo skupaj s študenti, ki nameravajo zaključiti v tekočem letu (npr. septembra), le da sam zagovor izvedejo nekoliko kasneje (npr. oktobra). Na tej osnovi bodo prihranili veliko časa in odpravili številna tveganja, ki spremljajo odlaganja diplome (podpoglavje 1.3.2 Tveganja). Z zagovorom v oktobru bodo nato lahko celotno dodatno leto (oziroma absolventski status) uživali povsem brezskrbno, hkrati pa bodo vsak hip pripravljeni na zaposlitev, če se jim ponudi dobra prilika. Seveda pa taka odločitev zahteva določeno zrelost in disciplino:
    • Zgolj zato, ker ni nujno diplomirati v septembru – kot je to npr. v primeru, ko potrebujemo diplomo za vpis na naslednjo stopnjo – si seveda ne smemo privoščiti dodatnega (lenobnega) zamika zagovora v december, januar, junij ali (naslednji) september.
    • Nikakor ne smemo procesa diplomiranja razbiti v dva dela, npr. raziskovanje v zadnjem letniku študija, dokončevanje diplome (in zagovor) pa čez eno leto v dodatnem letu. Tak pristop namreč zahteva bistveno več časa, hkrati pa nas izpostavlja velikim (in neznanim) tveganjem, ki spremljajo vsako odlaganje diplomiranja.
    • Obnašati se moramo povsem enako kot študenti, ki imajo skrajni rok diplomiranja septembra, z vsem kar spada zraven (npr. pritiski, morebitno odrekanje delu počitnic, hitenje zadnji trenutek, pogostejši sestanki z mentorjem), le da je sam zagovor takoj v začetku oktobra.
    • Še enkrat velja ponoviti, da z morebitnim odlaganjem diplomiranja tvegamo izjemno veliko. Tveganje nastane predvsem zaradi dejstva – ki ga potrjujejo empirično podatki – da študent v trenutku odločanja za odlaganje ni sposoben realno oceniti odgovarjajočega tveganja (npr. »meni se ne more zgoditi, da se po enoletnem odlogu ne bi lotil diplome in jo zaključil«).
  • Odsotnost neposrednih posledic. Za razliko od izpitov, ki smo jih bili prisiljeni opraviti (sicer je bil neposredno ogrožen vpis v naslednji letnik), pri zamujanju z diplomo pogosto ni nobenih neposrednih sankcij. Obstajajo sicer izjeme, npr. študenti, ki so prejemali določene štipendije, ali študenti, ki morajo diplomirati v tekočem letu zaradi nadaljnjega vpisa. V splošnem pa nekih neposrednih, drastičnih in časovno ostro določenih posledic v primeru nediplomiranja ni oziroma jih ni vsaj zelo dolgo. »Skrajni rok za oddajo« oziroma »grožnja s posledicami zaradi zamude« – kar je bil vzvod, ki nas je sicer premikal v mnogih drugih situacijah, je zato za proces diplomiranja prešibak in neprimeren motivator. Pomembnih zadev, če jih hočemo urediti kakovostno, se je namreč treba v življenju tudi sicer lotiti bistveno drugače, to je strateško in sistematično, ne pa v zadnjem hipu pod pritiski rokov in groženj. Res pa je, da ljudje radi odlašamo z neprijetnimi opravili. Znano je namreč, da je na videz bistveno enostavneje obravnavati nujne (čeprav nepomembne) kot pa pomembne (čeprav ne nujne) zadeve. Diploma je v tem okviru tipičen primer pomembne zadeve, saj je prevelik zalogaj, da bi se ga lotili šele takrat, ko se nam približajo neposredne posledice nediplomiranja.
  • Navajenost na kampanjski način dela. Mnogim študentom so napotki in študijska navodila (npr. študirati sproti, ne odlagati na konec) prozaični, zoprni in odveč še iz srednješolskih časov. Takrat so pridobili tudi izkušnjo, da tovrstnih priporočil ni treba jemati resno, saj se s kampanjskim učenjem pride enako dobro skozi, pa še veliko časa se prihrani. Podobne dokaze so nato pridobivali še vsa študijska leta (npr. učenje tik pred izpitom namesto sprotnega prebiranja literature), zato je pri teh študentih natančno takšna tudi izhodiščna drža glede pravočasnosti korakov v procesu diplomiranja. Tak odnos pa je seveda neustrezen, ker je diplomsko delo v primerjavi z ostalimi študijskimi obveznostmi neprimerljivo obsežnejše in kompleksnejše, zato ga študent na osnovi svojih preteklih izkušenj ne more pravilno oceniti. Pristop odlašanja, prelaganja, neplaniranja, kampanjskega dela, reševanja zadev v zadnjem hipu ipd. se zato v primeru diplome pogosto izkaže kot neustrezen. Seveda mnogi študenti na točno tak (kampanjski) način uspejo diplomirati, vendar so tveganja pri tem velika in nemalokrat se načrt ne izide.
  • Osebne okoliščine. Študentska leta so lahko zelo burna, saj v tem času lahko potekajo študij v tujini, družinske turbulence, selitve, potovanja, intenzivni konjički, (pol)profesionalno športno udejstvovanje, študentsko delo, poslovna kariera, podjetništvo, služba, dodatni študij, podaljševanje mladosti, iskanje samega sebe in številne druge življenjske okoliščine. Nesporno dejstvo je, da v življenju obstajajo pomembnejše stvari, kot je diploma, ali pa se v določenem obdobju tako vsaj prikazujejo. Zadeve z višjo prioriteto zato proces diplomiranja zlahka izrinejo v drugi plan. Zaradi teh nevarnosti so se celo nekateri najpametnejši, najodločnejši in najsposobnejši študenti pri svojem (sicer dobro premišljenem in načrtovanem) odlaganju diplome usodno opekli ali pa so nato porabili za diplomiranje bistveno preveč ur, let življenja, energije in živcev ter doživeli več stresa in pritiskov ter ne nazadnje porabili tudi več denarja. Poleg tega lahko načrti za diplomiranje potonejo tudi brez nekih posebnih alternativ, ki bi zaradi svoje pomembnosti (bolj ali manj upravičeno) izrinile delo na diplomi. To se namreč lahko zgodi zgolj zaradi raztresenosti, lahkomiselnosti, naivnosti, neresnosti pa tudi zaradi zaporedja neugodnih naključij ali spleta nesrečnih okoliščin.

 

<< Nazaj Naprej >>