Čeprav je proces diplomiranja enostaven, očitno skriva tveganja, ki jih študentje nemalokrat podcenjujejo. Uvodoma (Problem diplomiranja) je bil že omenjen izredno velik delež študentov, ki ne uspejo diplomirati, čeprav imajo opravljene (skoraj) vse izpite in so sicer sposobni diplomo spisati v nekaj sto urah. Žal premnogim teh nekaj sto ur časa ne uspe sestaviti, čeprav bi (skoraj vsi) z ustreznim pristopom in primerno samoorganizacijo lahko diplomirali.

V vsakem primeru študenti, ki se odločajo za zamik v procesu diplomiranja, tvegajo bistveno več, kot se zavedajo v trenutku, ko se za zamik odločijo. Več kot očitno je namreč, da se s tako potezo, ki je videti majhna in nenevarna, spuščajo na nepredvidljiv teren, ki ga v resnici ne poznajo, saj ne vedo, kakšni vrtinci jih v življenju čakajo.

Preden se torej resno zapletemo v življenje (delo, posel, zaposlitev, družino ali celo večje projekte in podjetništvo), je nadvse modro diplomirati. Kot rečeno, je seveda daleč najbolje, da se celoten proces izvede kar v času študentskega statusa in torej v formalnem ritmu, ki ga ureja študijski program (npr. jeseni predstavitev tem, marca prijava, naslednjo jesen zagovor), pa četudi to storimo na skromnem nivoju (1.2.4 Minimalistična diploma). Če pa se zaradi nekih res dobrih, smiselnih in utemeljenih razlogov odločimo za odlog, potem je treba celoten proces skrbno spremljati in redno (polletno) obnavljati načrt diplomiranja (glej podpoglavje 1.1.3 Formalizacija odločitve). Največjo nevarnost pri pisanju diplome namreč predstavljata nejasno odlaganje in odsotnost  formalnega odločanja o realni časovni umestitvi.

Kaj lahko storimo, da bi se izognili odlogu diplomiranja?

  1. Izogibamo se razlogom za odlog. Skupni imenovalec naporov, s katerimi se borimo proti nevarnostim prelaganja procesa diplomiranja, je vsekakor izogibanje vsem razlogom, ki vodijo k odlaganju (glej podpoglavje 1.3.1 Razlogi, točke 1–4). Na voljo imamo predvsem naslednje:
    • V primeru glavnih dveh razlogov za odlaganje – odsotnost prisile in neposrednih posledic (zaradi česar se ne spravimo k pisanju)  ter navajenosti na kampanjsko delo (kar je v preteklosti za predmete dobro delovalo, odpoveduje pa pri diplomi) – se je treba mentalno odklopiti od tovrstnega nezrelega načina delovanja in razmišljanja. Svoje življenje moramo organizirati zrelo, odgovorno, strateško in sistemsko, kar med drugim pomeni, da načrtujemo, postavljamo cilje in jih tudi zavzeto uresničujemo.
    • V primeru specifičnega problema absolventskega statusa je treba upoštevati novo pravno ureditev, po kateri odlaganje diplome ne prinaša praktično nobenih koristi. Absolventski status se namreč z zagovorom diplome ne zaključi, ampak traja do konca študijskega leta (ne glede, če smo pred tem diplomirali). Odlašanje iz navedenega razloga zato pomeni zgolj nerazumevanje ureditve ali iskanje poceni oziroma izmišljenih izgovorov za odlog. Zato ne pomeni drugega kot nepotrebno odločitev, od katere ni koristi, prinaša pa veliko tveganje.
    • V pogledu življenjskih okoliščin, ki lahko ovirajo diplomiranje, seveda ni splošnega recepta, saj gre za široko paleto možnih težav, še posebej, ker nas lahko neugodne situacije obiščejo nenapovedano in proti naši volji. V tem okviru je edino, kar res lahko naredimo, da se potrudimo razumeti, kako pomembno je diplomirati čim prej, preden se neugodne okoliščine začnejo pogosteje pojavljati. Z leti se namreč življenje raje zapleta kot ne in verjetnost neugodnih okoliščin z vsakim letom hitro narašča. Lenobe, brezvoljnosti, brezciljnosti ipd. sicer ne bi smeli sprejeti kot neke upravičene življenjske okoliščine, zaradi katere bi lahko odlašali z diplomo. Podaljševanje mladosti in študentskega statusa oziroma življenja si namreč lahko skoraj vedno privoščimo tudi brez odlaganja diplome. Odločitev za odlog diplomiranja zaradi življenjskih okoliščin mora torej biti resno upravičena in dobro utemeljena. Razmere, ki upravičujejo odlog, morajo biti namreč take, da je v danem trenutku odlog diplomiranja za naše življenje (v celoti gledano) zaradi specifičnih življenjskih okoliščin (npr. zaključevanje pomembnega projekta, akutno in aktualno reševanje stanovanjskega problema, rojstvo otroka ipd.) za nas začasno boljši korak, kot bi bil takojšen pristop k diplomiranju.
  2. Poskrbimo za formalizacijo odločitvenega procesa. Osnovna previdnost pri problemih odlaganja je vsekakor v tem, da sprejemamo morebitne odločitve o odlogu diplomiranja formalno, premišljeno in eksplicitno.  Izogniti se je treba pojavu, ko na dnu možganov čutimo, da bi se morali z neko zadevo soočiti (npr. umestiti  proces diplomiranja) in jo urediti, pa to kljub temu ignoriramo. Nasprotno, z vprašanjem umestitve procesa diplomiranja se je treba odkrito soočiti. To v prvi vrsti pomeni, da je odločitveni proces reden oziroma regularen (vsaj vsake pol leta) in formaliziran (glej podpoglavje 1.1.3 Formalizacija odločitve). Pri tem v vsakem primeru, ne glede na izid, sprejeto odločitev o morebitnem odlogu jasno dokumentiramo: zapišemo in uredimo opomnik (npr. čez pol leta). Vedno moramo namreč natančno vedeti, ne le to, na kateri točki procesa diplomiranja se nahajamo, ampak moramo biti s tem tudi pomirjeni, saj smo to točko izbrali zavestno, ker je bila v danih okoliščinah to za nas najboljša odločitev. Če je odločitev nedvomna in enostavna, potrebujemo zanjo minuto ali dve, če pa je kompleksna, je takšna formalizacija procesa odločanja toliko bolj upravičeno. V takem primeru je priporočljivo opraviti tudi čim več pogovorov v svojem socialnem krogu, z mentorjem, po potrebi pa poiskati še strokovno podporo osebnostnega trenerja oziroma svetovalnega mentorja (angl. coach). Vse to je morda videti kot nepotreben cirkus, pretirano in patetično, saj gre vendar le za mali zamik diplomiranja. V  resnici pa ni tako: zamik diplome je nameč velika, pomembna in tudi tvegana odločitev. Kot taka si zasluži resno obravnavo, nikakor pa ne zgolj obrobnega razmisleka, posebej pa to ne sme postati avtomatična oziroma privzeta odločitev, ki je nastala zgolj zaradi odsotnosti vsakega premisleka in vsakega odločanja. V tem okviru je relevantna tudi razprava o posebnih primerih zastoja v procesu diplomiranja (1.4.3 Posebna obravnava). Skrbno pretehtana in domišljena odločitev, ki je bila v dani situaciji najboljša, bi nam morala zagotoviti, da smo po tem, ko jo sprejmemo, zapišemo in dokumentiramo, mirni in razbremenjeni. Prinesti bi morala občutek, da smo se v dani situaciji odločili najboljše in da obvladujemo svoje življenje. Celo v primeru, ko v določenem trenutku svojega življenja ne vemo, kaj točno bi radi, ampak želimo npr. zgolj razširjati obzorja, potovati in pridobivati izkušnje, hkrati pa imamo organski odpor, da bi se kar takoj lotili diplome, potem lahko v takih okoliščinah odločitev o odlogu diplome sprejmemo kot dobro  in ustrezno  (čeprav v splošnem taka odločitev iz vrste razlogov načeloma ni najboljša) in smo zato z njo pomirjeni ter brez slabe vesti (npr. v smislu, da ravnamo neodgovorno). Pomembno je le, da smo tako odločitev skrbno pretehtali, jo dokumentirali in naredili opomnik, ter se pred tem seveda temeljito pogovorili s vsemi bližnjimi, ki jih to lahko zadeva in tudi z vsemi, ki bi nam lahko pri tej odločitvi pomembno pomagali.
<< Nazaj    Naprej >>