Pri odločanju o zahtevnosti diplome se je treba okvirno opredeliti tudi do njene obsežnosti v smislu števila besed oziroma števila strani. V splošnem sicer ni nujno, da je kakovostna oziroma ambiciozna diploma tudi obsežna, čeprav se v praksi pogosto izkaže, da so dobre diplome dejansko nekoliko daljše. Načeloma pa kakovost oziroma ambicioznost diplome in njen obseg nista nujno povezana. Obstajajo torej dolge diplome, ki so slabe, in kratke diplome, ki so odlične.

Ne glede na odnos do kakovosti se je za obsežnost oziroma dolžino celotnega besedila diplome smiselno okvirno odločiti že na začetku. Po sprejeti odločitvi pa nato na dolžino besedila pazimo tudi v času celotnega pisanja. Z naraščajočo dolžino besedila namreč zgolj nekateri  vidiki dodatnega dela in stroškov naraščajo linearno (npr. obseg pisanja, lektoriranja, oblikovanja, tiskanja), nekateri pa naraščajo kvadratično ali celo eksponencialno (npr. zagotavljanje konsistentne strukture, usklajenost toka pripovedi, izdelava kakovostnega kazala).

Po drugi strani se v okviru vsebinsko ustrezno zastavljene diplome, ki smo ji že določili tudi nivo zahtevnosti, z dolžino samo po sebi ne obremenjujemo preveč. Dolžina je namreč razmeroma fleksibilna in če proti koncu pisanja npr. ugotavljamo, da bo končni obseg odstopal od zastavljenega, potem tega v primeru, ko bi nenadna sprememba v pisanju (zgolj zato, ker bi besedilo morali zaradi nekih načel ali formalnosti radikalno krajšati ali daljšati) izrazito spremenila potek ali celo koncept diplome, raje ne spreminjamo. Izjema so primeri, ko se zaradi povečanja strani povečajo potrebni napori, npr. preko mere razpoložljivega časa.

Če diploma ni ambiciozno zastavljena, vsekakor ni večje potrebe, da je obsežna – s tem bomo porabili le preveč časa in imeli več stroškov. Če kljub temu nastane preobsežna naloga, je bolj tehnične vsebine smiselno izločiti v dodatek oziroma priloge (angl. appendix), tako da sama diploma (brez kazala, literature in prilog) ne preseže skrajnih predpisanih mej.

Seveda so lahko diplome tudi krajše, npr. če gre za izdelavo računalniškega programa, ali daljše, če se želi študent izrecno poglobiti, posebej če ima empirični oziroma teoretski del posebnosti, ki to zahtevajo. V vsakem primeru je končna odločitev odvisna od mentorja in tudi vse navedene minimalne oziroma maksimalne meje so običajno zgolj orientacijsko priporočilo.

Preseganje predpisanega oziroma priporočenega obsega zato formalno na večni fakultet ni problem, dokler se mentor s tem strinja in dokler študent v to vstopa zavestno, zato velja ponoviti, da se s preveliko dolžino v formalnem smislu nikakor ne gre obremenjevati. Seveda pa, kot rečeno, z naraščajočim obsegom hitro (več kot linearno) narašča tudi obseg dela in stroškov, zato je treba smiselnost pisanja obsežnejših diplom dobro pretehtati, nevarnost naknadnega razširjanja pa skrbno spremljati.

Ravno tako se študent ne bi smel v formalnem smislu obremenjevati s premajhnim številom strani. Neredko je to namreč razlog, da si v teoretskem delu študent zaradi bojazni, da bo strani premalo, prekomerno izmišlja nepotrebno vsebino in besedilo. Nepotrebno besedilo bo namreč kot odvečno prepoznal vsak pozoren bralec – posebej (mentorsko izkušeni) člani komisije – s čimer se bo kakovost diplome zmanjšala. Če je študentu uspelo na kakovosten in koncizen način obdelati zastavljen problem, za katerega je mentor oziroma fakulteta odobrila prijavo, z manj stranmi kot je to morda formalno predpisano, ni s tem nič narobe in je to treba sprejeti. Posebej pogosto se to lahko zgodi pri tehničnih temah, kjer nastopajo npr. formule, izpeljave, programiranja, kreativni izdelki ipd., kar vse zahteva manjši obseg samega besedila.

Problem obsežnosti je seveda tesno povezan s pričakovano oziroma formalno predpisano obsežnostjo, ki je meri z uradno priporočenim številom strani, kar je obravnavano v naslednjem poglavju (1.2.7 Število strani).

 

<< Nazaj Naprej >>