Veliko študentov želi diplomirati čim hitreje in s čim manj napora. V to jih pogosto silijo posebne okoliščine, v katerih so se nenadoma (pogosto tudi nepremišljeno) znašli. Tako lahko npr. zelo pozno ugotovijo ali izvedo, da določeno delovno mesto, ki si ga zelo želijo, zahteva diplomo. Neredko je diploma predpogoj za vpis na nadaljnji študij, za katerega se naknadno odločijo. Lahko tudi ugotovijo, da so se nepredvideno znašli pred obetavnim angažmajem v tujini in bi bilo pred odhodom pametno diplomirati. Na drugi strani pa nekateri študenti želijo na tak način diplomirati zgolj zato, ker menijo, da je kakovost diplome povsem nepomembna za njihovo nadaljnjo kariero. Razmišljajo lahko tudi takole: delo na diplomi je zastonj in če porabim za diplomo 150 ur namesto 250, prihranjene ure pa delam in pridobim npr. 1,000 evrov dodatnega zaslužka. Ali drugače: prihranjenih 100 ur oziroma dva dobra tedna lahko bistveno bolje porabim tako, da en teden delam, en teden pa počitnikujem. Zakaj bi tratil čas za diplomo, če ni od tega nobene koristi?

Tak pristop je seveda legitimen, vendar le, dokler se giblje znotraj administrativnih pravil ter strokovnih in etičnih standardov. Posebej pomembno je, da je to dogovorjeno z mentorjem. To pomeni ne le, da se mentor in študent tega zavedata, ampak da tak pristop tudi izrečeta in potrdita.

Dejstvo sicer je, da je diploma trajno objavljena na spletu, zato si posebej očitne slabe kakovosti ne moremo privoščiti, saj lahko čez mnogo let doživimo kakšno neprijetno refleksijo, posmeh ali očitek. Pa tudi sicer lahko zelo neugledna diploma škodi naši podobi in integriteti. Že na prvi pogled zanikrna diploma (npr. nejasen naslov, neroden prvi stavek, neizdelan povzetek, predvsem pa jezikovne napake in nerodnosti) namreč pri nobenem delodajalcu ne vzbuja dobrega zaupanja. Zlahka pomislijo takole: če je bil tako površen in neresen pri diplomi, bo verjetno tudi pri delu.

Zavedati se je potrebno, da naša minimalistična diploma ne sme pasti pod nivo minimalnih standardov, za kater poskrbi  mentor, komisija in fakultetna administracija (tehnični pregled). V primeru, da s svojim minimalizmoma pretiravamo in izzivamo oziroma preskušamo minimalnih fakultetnih standardom ter  skrb za njihovo doseganje pretirano prelagamo na druge, jih s tem seveda brez potrebe dodatno obremenjujemo. V takem primeru bomo morali z njimi opraviti veliko dodatnih in nepotrebnih iteracij, preden bodo zadovoljni. V ostalem – ko s svojim minimalizmom nikakor ne želimo iti pod minimalne fakultetne standardne – pa velja, da v primeru namere minimalistične diplome (ki bo upoštevala fakultetne standarde), pri sami tovrstni odločitvi načeloma ne bi smeli imeti zadržkov. V primeru, da bi nehote zdrsnili pod kritično nizek nivo, nas bo namreč omejil in usmeril sam sistem (mentor, komisija, administracija).

Hkrati je tudi res, da kakovost diplomskega dela (čeprav je javno objavljeno na spletu) spet nima tako zelo usodnega pomena niti za prvo zaposlitev, še manj za nadaljnjo kariero (glej primer razmeroma nekakovostnega magisterija nekdanje predsednice vlade).

Seveda pri minimiziranju, hitenju in poenostavljanju procesa diplomiranja ne smemo pretiravati. Posebej kritični so neupoštevanje napotkov mentorja, malomarnost pri oddaji osnutkov ter poskusi, da se zaradi študentovega minimiziranja dodatno obremeni mentor, ki bi npr. moral zaradi tega brati še nekaj več dodatnih (nekakovostnih) osnutkov kot sicer. Najbolj simptomatična manifestacija tovrstne drže je jezikovna malomarnost, saj se tak študent zaradi hitenja pogosto ne potrudi napisati niti domišljenih stavkov, premalo natančno oziroma premalokrat pregleda svoje besedilo ali pa v osnutkih dopušča celo tipkarske napake. Vse to je zelo tvegan pristop in se lahko obrne proti študentu, v skrajnem primeru z zavrnitvijo diplome pa tudi s podaljševanjem procesa in odtegnitvijo mentorjeve naklonjenosti. Mentor namreč lahko takšno ravnanje študenta občuti kot neprimerno, nespoštljivo ali celo žaljivo, zato lahko preide v uraden odnos, kjer vztraja pri formalnostih in si nato npr. pri vsakem branju osnutka vzame ves čas, ki mu za to uradno pripada (glej podpoglavje 4.4.6 Težave z mentorjem).

Če se torej odločimo za minimalistično diplomo, potem je neprimerno, da skušamo čas in resurse prihraniti pri izvedbenih in operativnih vidikih, npr. z malomarno izvedbo mentorjevih navodil, slabim formatom, nekakovostno izvedbo empiričnega dela ali površnim jezikom. Še bolj je neprimerno, če za dosego naših ciljev dodatno in prekomerno obremenjujemo mentorja. Prihraniti moramo namreč pri strateških vidikih, zato je pri izbiri oziroma odločitvi za minimalistično diplomo pomembno predvsem naslednje:

  • da je tema, ki jo izberemo, že na samem začetku videti enostavna in neproblematična;
  • da področje že od prej čim bolje poznamo, tako da nas ne čakajo neka večja uvajanja in presenečenja;
  • da diploma nima nekega kompleksnega empiričnega dela (npr. zapletene ankete v težavni ciljni populaciji, serije kvalitativnih intervjujev z zahtevnimi sogovorniki) – pravzaprav je najbolje, če je to seveda mogoče, da primarnega zbiranja podatkov sploh ni;
  • da diploma nima nejasnih in nepredvidljivih elementov (npr. čakanje na določen dogodek, projekt ali na objavo neke raziskave oziroma publikacije) ali korakov (npr. čakanje, da šele na osnovi proučene teorije določimo empirični del);
  • da izberemo mentorja, ki preverjeno ne komplicira in je hiter v svojih odzivih.

V koraku načrtovanja, raziskovanja in pisanja pa pomeni odločitev za minimialistično diploma naslednje:

  • da se za delo učinkovito organiziramo (3 Načrtovanje), kar v prvi vrsti pomeni, da izdelamo realen projektni plan, da si rezerviramo dovolj stabilnega časa v enem kosu, zagotovimo mirno okolje (npr. knjižnica), da si v svojem socialnem krogu vnaprej zagotovimo bralce osnutkov, da pravočasno rezerviramo kakovostnega lektorja, da napotke mentorja upoštevamo korektno in spoštljivo ipd.;
  • da v primeru kakršnikoli težav brez oklevanja ustrezno ukrepamo (4.4. Reševanje težav);
  • da se v toku procesa diplomiranja v primeru kakršnihkoli dilem dosledno odločamo za lažje in enostavnejše rešitve.

Z zgoraj opisano strategijo lahko, če je zastavljena dovolj praktično in inteligentno, rešimo dve muhi na mah: prihranimo veliko časa, hkrati pa je naša diploma kljub temu kakovostna in morda doseže celo nivo spodobne diplome. Resnici na ljubo dobijo oceno 6 in 7 predvsem tiste diplome, ki so bile izvedbeno res zelo očitno šibke (npr. slab jezik, nedorečena struktura, pomanjkljiv format, sporen koncept, nejasen tok pripovedi, neka večja nekonsistentnost ali pomanjkljivost, nespretno odgovarjanje na zagovoru ipd.), kar vse je bolj odsev slabega načrtovanja in izvedbe (posebej v primeru hitenja) kot pa uvodno zastavljene neambicioznosti v smislu minimalistične diplome. Diplome, ki morda niso bila zastavljene posebej ambiciozno, hkrati pa so bile izvedbeno kakovostne, praviloma dobijo dobre ocene (8 ali celo več).

 

<< Nazaj Naprej >>