Veliko študentov želi diplomirati čim hitreje in s čim manj napora. V to jih pogosto silijo posebne okoliščine, v katerih so se nenadoma (pogosto tudi nepremišljeno) znašli. Tako lahko npr. zelo pozno ugotovijo ali izvedo, da določeno delovno mesto, ki si ga zelo želijo, zahteva diplomo. Neredko je diploma predpogoj za vpis na nadaljnji študij, za katerega se naknadno odločijo. Lahko tudi ugotovijo, da so se nepredvideno znašli pred obetavnim angažmajem v tujini in bi bilo pred odhodom pametno diplomirati. Na drugi strani pa nekateri študenti želijo na tak način diplomirati zgolj zato, ker menijo, da je kakovost diplome povsem nepomembna za njihovo nadaljnjo kariero. Razmišljajo lahko tudi takole: delo na diplomi je zastonj in če porabim za diplomo 150 ur namesto 250, prihranjene ure pa delam, pridobim npr. 1000 evrov dodatnega zaslužka.

Tak pristop je seveda legitimen, vendar le, dokler se giblje znotraj administrativnih pravil ter strokovnih in etičnih standardov. Posebej pomembno je, da je to dogovorjeno z mentorjem. To pomeni ne le, da se mentor in študent tega zavedata, ampak da to tudi izrečeta in potrdita.

Dejstvo sicer je, da je diploma trajno objavljena na spletu, zato si posebej očitne slabe kakovosti ne moremo privoščiti, saj lahko čez mnogo let doživimo kakšno neprijetno refleksijo, posmeh ali očitek. Pa tudi sicer lahko zelo neugledna diploma škodi naši podobi in integriteti. Že na prvi pogled zanikrna diploma namreč pri nobenem delodajalcu ne vzbuja dobrega zaupanja. Zlahka namreč pomislijo: če je bil tako površen in neresen pri diplomi, bo verjetno tudi pri delu.

Res pa je, da za minimalne standarde poskrbita že mentor in fakultetna administracija (tehnični pregled). V primeru, da želimo spisati minimalistično diplomo, zato ne bi smeli imeti zadržkov, saj nas bo pred kritično nizkim nivojem omejil in usmeril sam sistem (mentor, komisija, administracija). Hkrati je tudi res, da kakovost diplomskega dela (čeprav je javno objavljeno na spletu) spet nima tako zelo usodnega pomena niti za prvo zaposlitev, še manj za nadaljnjo kariero (glej primer razmeroma nekakovostnega magisterija nekdanje predsednice vlade).

Seveda pri minimiziranju, hitenju in poenostavljanju procesa diplomiranja ne smemo pretiravati. Posebej kritični so neupoštevanje napotkov mentorja, malomarnost pri oddaji osnutkov ter poskusi, da se zaradi študentovega minimiziranja dodatno obremeni mentor, ki bi npr. moral zaradi tega brati še nekaj več dodatnih (nekakovostnih) osnutkov kot sicer. Najbolj simptomatična manifestacija tovrstne drže je jezikovna malomarnost, saj se tak študent zaradi hitenja pogosto ne potrudi napisati niti domišljenih povedi, premalo natančno oziroma premalokrat pregleda svoje besedilo ali pa v osnutkih dopušča celo tipkarske napake. Vse to je zelo tvegan pristop in se lahko obrne proti študentu, v skrajnem primeru z zavrnitvijo diplome pa tudi s podaljševanjem procesa in odtegnitvijo mentorjeve naklonjenosti. Mentor namreč lahko takšno ravnanje študenta občuti kot neprimerno, nespoštljivo ali celo žaljivo, zato lahko preide v uraden odnos, kjer vztraja pri formalnostih in si nato npr. pri vsakem branju osnutka vzame ves čas, ki mu za to uradno pripada (glej podpoglavje 4.4.6 Težave z mentorjem).

Če se torej odločimo za minimalistično diplomo, potem je neprimerno, da skušamo čas in resurse prihraniti pri izvedbenih in operativnih vidikih, npr. z malomarno izvedbo mentorjevih navodil, slabim formatom, nekakovostno izvedbo empiričnega dela ali površnim jezikom. Prihraniti moramo pri strateških vidikih, kar pomeni predvsem naslednje:

  • da je tema, ki jo izberemo, že na začetku videti enostavna in neproblematična;
  • da področje že od prej čim bolje poznamo, tako da nas ne čakajo neka večja uvajanja in presenečenja;
  • da diploma nima nekega kompleksnega empiričnega dela (npr. zapletene ankete v težavni ciljni populaciji, serije kvalitativnih intervjujev z zahtevnimi sogovorniki) – pravzaprav je najbolje, če je to seveda mogoče, da primarnega zbiranja podatkov sploh ni;
  • da diploma nima nejasnih in nepredvidljivih elementov (npr. čakanje na izid neke ključne knjige) ali korakov (npr. čakanje, da šele na osnovi proučene teorije določimo empirični del);
  • da izberemo mentorja, ki preverjeno ne komplicira in je hiter v svojih odzivih;
  • da se za delo na diplomi profesionalno in učinkovito organiziramo (glej poglavje 3 Načrtovanje), kar v prvi vrsti pomeni, da izdelamo realen projektni plan, da si rezerviramo dovolj stabilnega časa v enem kosu, zagotovimo mirno okolje (npr. knjižnica), da si v svojem socialnem krogu vnaprej zagotovimo bralce osnutkov, da pravočasno rezerviramo kakovostnega lektorja, da napotke mentorja upoštevamo korektno in spoštljivo ipd.

Z zgoraj opisano strategijo lahko, če je zastavljena dovolj praktično in inteligentno, rešimo dve muhi na mah: prihranimo veliko časa, hkrati pa je naša diploma kljub temu kakovostna in morda doseže nivo spodobne diplome. Resnici na ljubo dobijo oceno 6 in 7 predvsem tiste diplome, ki so bile izvedbeno zelo očitno šibke (npr. slab jezik, nedorečena struktura, pomanjkljiv format, sporen koncept, nejasen tok pripovedi, neka večja nekonsistentnost ali pomanjkljivost, nespretno odgovarjanje na zagovoru ipd.), kar vse je bolj odsev slabega načrtovanja in izvedbe (posebej v primeru hitenja) kot pa uvodno zastavljene neambicioznosti. Diplome, ki morda niso bila zastavljene posebej ambiciozno, hkrati pa so bile izvedbeno kakovostne, praviloma dobijo dobre ocene (8 ali celo več).

<< Nazaj Naprej >>