Proces diplomiranja je v osnovi zelo enostaven, vendar le, če se ga dobro načrtuje. Zaradi neustreznega načrtovanja in napačnega pristopa mnogo študentov vloži v proces diplomiranja bistveno preveč napora ali pa so njihove diplome precej slabše kakovosti, kot bi lahko bile.

Poleg tega številni študenti ne diplomirajo, čeprav so opravili (skoraj) vse izpite. V tem pogledu so podatki nemalokrat strašljivi, saj na nekaterih programih diplomira le manjšina študentov, ki so vpisani v zadnji letnik (glej Kramberger et al. 2014).

Posebej tvegano – in po novem tudi nepotrebno in brez koristi (glej Razlogi za odlaganje diplome) – je odlaganje diplome zaradi pridobivanja dodatnega leta (absolventskega statusa). Tovrstno odlaganje namreč iz različnih vzrokov verjetnost diplomiranja dramatično zmanjšuje, močno pa povečuje verjetnost težav in čas, ki je potreben za diplomo.

Čeprav so posledice nediplomiranja nadvse neugodne (glej Posledice nediplomiranja), je to v Sloveniji izredno pogosto. V terciarno izobraževanje se namreč pri nas – glede na mednarodne primerjave – vpisuje izjemno velik delež generacij, hkrati pa je delež vpisanih, ki diplomira, razmeroma majhen. Za navedeni razkorak obstaja cela vrsta razlogov, med njimi pa ima nemajhno vlogo tudi neustrezen pristop, ki ga študent izbere v procesu diplomiranja.