Pri opredelitvi diplomskega dela se pogosto uporablja koncept novosti. Vsaka diploma mora namreč prinesti nekaj novega, npr. novo spoznanje, nove ugotovitve, nov pregled, nov pogled, nove informacije, novo implementacijo, novo rešitev, novo kreacijo ipd. Pri tem obstajajo določene razlike med novim znanstvenim in strokovnim doprinosom, vendar tovrstno ločevanje za uvodno opredelitev diplome ni bistveno. Pomembno je predvsem dejstvo, da diploma predstavlja novo avtorsko delo, ki v primeru, ko uporablja tudi zapise, delo, ideje ali dosežke drugih oseb, odgovarjajoče vire ustrezno navaja.

Pri tem velja opozoriti, da vsaka novost ne pomeni avtomatično tudi novosti v strogem znanstvenem smislu. Od diplome na višješolski, visokošolski in prvi univerzitetni stopnji se namreč v splošnem pričakuje predvsem novost v strokovnem smislu. Tako lahko npr. obravnava zadovoljstva zaposlenih v izbrani organizaciji generira dejstva in informacije, ki so dejansko nove, kakovostne in za organizacijo tudi pomembne, čeprav to ne prispeva v zakladnico novih znanstvenih spoznanj. Slednje bi se lahko zgodilo, če bi študent razvil ali preveril npr. nek nov inštrument merjenja zadovoljstva zaposlenih. Podobno govorimo zgolj o strokovnem prispevku tudi v vseh drugih primerih, ko študent v nekem specifičnem kontekstu implementira določen pristop ali pa predstavi določen pojav oziroma problem in ga ob tem zgolj kritično obravnava.

Včasih je razmejitev, ali gre za znanstveni prispevek, kjer je na osnovi lastnega raziskovanja je generirano novo znanje, ali zgolj za strokovni prispevek, kjer gre za specifično implementacijo ali obravnavo problema, nekoliko zabrisana. Odgovarjajoča presoja o elementu novosti je namreč lahko zahtevna, zato prihaja tudi do razhajanj in zmot. Tipičen primer so problematične zavrnitve objave člankov v znanstvenih revijah, kjer je prav element novosti eden ključnih vidikov, ki jih pri presojanju uporabljajo recenzenti in uredniki.

Nov prispevek k znanosti se torej pričakuje pri znanstvenih delih, predvsem na nivoju disertacije, delno tudi na nivoju magisterijev. Ostali nivoji zaključnih del so načeloma strokovni, kar velja tudi za prvo in v določeni meri, odvisno od fakultete, tudi za drugo stopnjo bolonjskega študij. Kljub temu se – za razliko od višješolske in visokošolske dipoloma –od univerzitetne diplome prve in posebej druge stopnje (magisterij) pričakujejo bolj poglobljeni elementi znanstvene argumentacije, od magisterijev pa tudi določena dodana vrednost v smislu znanstvenega prispevka, ki temelji na lastnem raziskovanju. Slednje se lahko presoja s primernostjo magisterija za potencialno objavo v obliki članka v strokovni literaturi. Magistrska naloga bi načeloma morala imeti tovrsten potencial posebej v primeru večjega števila kreditnih točko (npr. 20 in več).