Pričujoča obravnava se, kot rečeno, resni formalizaciji projektnega pristopa izogne; omejuje se predvsem na osnovni konceptualni razmislek. V tem okviru so osrednje aktivnosti procesa diplomiranja z nekaj poenostavitve najprej strukturirane v dva dela: raziskovanje in pisanje. Vsakega od njiju je mogoče nadalje strukturirati v sklope zaokroženih aktivnosti.

A. Aktivnosti raziskovanja

Pri raziskovanju gre v najširšem smislu za zbiranje, študiranje in analiziranje virov, da bi na tej osnovi bodisi spoznali ali kreirali nekaj novega bodisi rešili ali osvetlili nek problem. Pri tem ima raziskovanje dva tesno povezana vidika, teorijo in empirijo.

  1. Teorija obsega predvsem naslednje aktivnosti:
  • iskanje literature in drugih virov;
  • pregledovanje, branje in študiranje virov;
  • urejanje ugotovitev in dejstev: sistematiziranje, klasificiranje, ovrednotenje, primerjava razlik, analiza protislovij;
  • identifikacijo odprtih problemov in aktualnih smeri razvoja;
  • oceno stanja določenega področja oziroma problemu;
  • oblikovanje izhodišč za empirično obravnavo, predvsem raziskovani pristop in raziskovalna vprašanja oziroma hipoteze.
  1. Empirija obsega predvsem metodološke in druge pristope, ki zagotavljajo primarne podatke, nova dejstva ali nove kreativne rešitve:
  • kvantitativno raziskovanje (ankete, opazovanje, eksperimenti, testi uporabnosti, statistične analize, metodološke primerjave);
  • kvalitativno raziskovanje (fokusne skupne, poglobljeni intervjuji, študije primera, ekspertni intervjuji, akcijsko raziskovanje, analiza diskurza, etnografske raziskave ipd.);
  • specifične teoretsko-analitske pristope, ki se raztezajo od formalizirane analize določenih gradiv (npr. primerjalne analize, metaštudije) do formaliziranih postopkov dokazovanja in izpeljevanja (npr. v filozofiji ali matematiki);
  • kreativne aplikacije in implementacije, ki segajo od računalniških programov do izdelave in oblikovanja proizvodov (vključno z digitalno produkcijo), storitev in drugih intelektualnih ali umetniških izdelkov.

Opisana razdelitev na teorijo in empirijo je seveda močno poenostavljena. Tako so nekatere aktivnosti na izrazitem presečišču, kar še posebej velja za razvoj morebitnih lastnih teoretičnih dognanj. Podobno velja tudi za oblikovanje raziskovalnih vprašanj in hipotez, zasnovo empiričnega dela in predvsem za odgovarjajoče interpretacije, kar vse formalno sodi v teorijo, vendar mnogi študenti to razumejo kot del empirije. Odnos med teorijo in empirijo je podrobneje obravnavan v podpoglavju o argumentaciji (podpoglavje 4.2 Teorija in argumentacija).

Že na tem mestu izpostaviti, da je pri teoriji smiselno ločiti tisto teorijo, ki je neposredno potrebna za načrt in izvedbo empirije. V primeru časovne stike – ki je pri pisanju diplome skorajda pravilo – je namreč bistveno, da se najprej predela teorijo, ki je pomembna za empirijo, nakar se empirijo tudi izvede, preostalo (splošno) teorijo pa se naredi naknadno. S tem se lahko celoten proces pohitri, saj lahko določene aktivnosti potekajo vzporedno (npr. empirija in druge del teorije), predvsem pa se pohitri začetek empirije, ki je pogosto najbolj kritičen del diplome. Tako npr. študent, ki analizira vlogo odgovorov »ne vem« v anketah, potrebuje v okviru teorije pregledati predvsem literaturo, ki obravnava uporabo ali neuporabo odgovorov »ne vem«. Uvodno teorijo oziroma literaturo, ki obravnava splošno problematiko spletnih anket, pa lahko obdela kasneje in s tem pohitri začetek empiričnega dela. Seveda pa tovrstne ponastavitve načeloma niso priporočljive in jih uporabimo le v stiski. S predhodnim opuščanjem pregleda splošne teorije namreč lahko  kljub vsemu izgubimo pomembne usmeritve in informacij, ki bi lahko vplivale na empirični del. Dodati velja, da obstajajo tudi diplome, ki empiričnega dela praktično nimajo (npr. sistematičen pregled literature), pa tudi diplome, ki so skoraj v celoti posvečene zgolj empiriji (npr. implementacija določene računalniške rešitve).

B. Aktivnosti pisanja

V najširšem smislu gre pri tem za naslednje sklope aktivnosti:

  1. Med pisanje sodi že preliminarno zapisovanje:
  • izpisovanje in povzemanje virov;
  • zapisovanje idej.
  1. Glavnino pisanja predstavlja osrednje pisanje:
  • osnovno pisanje;
  • dopolnjevanje in preurejanje;
  • popravljanje in piljenje.
  1. Kontinuirane aktivnosti pisanja se nanašajo na stalno pozornost pri zagotavljanju konsistentnosti nastajajočega besedila:
  • ustreznost strukturiranja snovi;
  • zagotavljanje toka pripovedi;
  • skrb za konsistentnost besedila;
  • podpora za ustrezen nivo argumentacije in interpretacije.
  1. Pomemben del pisanja so tudi aktivnosti, vezane na formalne in tehnične vidike pisanja:
  • urejanje in oblikovanje besedila;
  • dokončna oblika tabel in grafov;
  • redakcija in lektoriranje;
  • urejanje bibliografije in citiranja;
  • oblikovanje, format, prelom ipd.

Slika 2: Osnovne aktivnosti procesa diplomiranja

Običajno seveda najprej raziskujemo, nato pa pišemo (slika 2). Ravno tako v okviru raziskovanja praviloma najprej delamo na teoriji in šele nato na empiriji. Seveda se tudi vračamo in obstajajo povratne zanke, predvsem iz empirije v teorijo, največkrat pri interpretacijah, ko pojasnjujemo novo ugotovljena dejstva, pa tudi iz pisanja v raziskovanje (npr. ko moramo zapisane trditve dodatno podkrepiti s teoretičnim ali empiričnim dejstvom) ali iz pisanja v teorijo (npr. ko moramo določeno misel dodatno argumentirati).

Kot je bilo že omenjeno, pa je za pohitritev procesa včasih dobro ločiti tudi teorijo – ki je potrebna za empirijo, in jo je zato treba obravnavati predhodno – od preostale teorije, ki je potrebna predvsem za konsistentnost in celovitost diplome.

 

<< Nazaj Naprej >>