V pogledu raziskovanja in pisanja v osnovi sledimo formatu in ritmu, ki smo ga razvili že med študijem. Diploma ni točka, kjer bi tvegali, veliko eksperimentirali in radikalno spreminjali način, ki se je med študijem v bistvu izkazal, saj smo uspeli priti skoraj do zaključka.

Hkrati pa je to lahko kljub vsemu tudi priložnost, da se naš pristop brez velikih tveganj in dodatne porabe časa morda izboljša. Če smo se namreč uspešno prebili do zadnjega letnika, to še ne pomeni, da smo se do tam prebili tudi na najučinkovitejši način. Nekaj možnih usmeritev za izboljšave:

  • Vsakič, ko se usedemo in lotimo dela, si zastavimo (zapišemo) jasen časovni okvir, od kdaj do kdaj bomo delali, kdaj predahnili, kdaj prenehali, in tudi jasen cilj, katere naloge želimo takrat opraviti, npr. koliko strani želimo preštudirati ali napisati.
  • Zelo pomembno je, da svoj ožji socialni krog obvestimo o svoji zavzetosti oziroma zasedenosti, tako da vsi razumejo, da smo v tem času odstotni ne le za druge aktivnosti, ampak tudi (oziroma predvsem) za elektronsko komuniciranje.
  • Nekaterim študentom izjemno pomaga, če si v toku dela zapisujejo časovne točke in na tej osnovi spremljajo čas, ki je bil potreben npr. za eno prebrano ali napisano stran. Alternativno lahko tako spremljajo, koliko besed ali strani so prebrali ali napisali v eni uri in s tem sproti dobivajo pozitivno povratno informacijo o napredku. Navedeno je tudi sicer nadvse koristno za ustvarjanje občutka za čas in pravilno predstavo o lastni produktivnosti.
  • Jutranje ure so za intelektualno zahtevno delo za večino ljudi daleč najproduktivnejše in tudi najkreativnejše. Tudi osebe, ki sicer prisegajo na večerno in nočno delo, so presenečene nad produktivnostjo jutranjih ur, ko jih enkrat preskusijo. Mnogim kljub temu odgovarja nočno delo, kjer niso omejeni z nekim terminom, ko morajo zaključiti, kar jih v primeru jutranjega dela lahko utesnjuje, saj jih omejujejo neodložljive dnevne obveznosti in motnje. Pri dobro organiziranem in vnaprej načrtovanem delu, ki obsega npr. štiri ali osem nemotenih ur dnevno, pa prednosti nočnega dela v veliki meri izginejo.
  • Zelo pomembno je tudi, da zagotovimo ustrezen ritem spanja in si ga z nepotrebnim zaletavanjem (npr. delo do jutranjih ur) ne porušimo. To si lahko privoščimo kvečjemu povsem na koncu.
  • Skrbno pazimo, da se, če je le mogoče, v času osrednjega pisanja paralelno ne lotevamo nekih drugih večjih projektov, zlasti ne tveganih ali stresnih.
  • Nujna je osnovna elektronska disciplina, kar pomeni, da v času pisanja odstranimo vse potencialne moteče elektronske naprave. V prvi vrsti odstranimo vsa opozorila ob prejeti e-pošti in vsa druga avtomatska obvestila (npr. FB- in SMS-sporočila). V fazi pisanja besedila je celo najbolje enostavno odklopiti internet, v vsakem primeru pa je nujno treba izklopiti mobilnik, ali še bolje, ga odstraniti z dosega rok ali, še bolje, s celotnega delovnega prostora. Mnogi, ki so se nenehnih virtualnih dražljajev zelo navadili ali postali morda od njih celo odvisni, bodo na tej točki morda ugovarjali, češ da se lahko v času, ko niso dostopni, zgodi kaj zelo pomembnega. Tovrstne skrbi se lahko raztezajo od trivialnosti (npr. poraz nogometnega moštva, za katerega navijamo) do na videz utemeljenih razlogov (npr. nesreča v družini) pa do povsem imaginarnih in povsem nepotrebnih skrbi (npr. izbruh nekega škandala ali nove vojne). Če podležemo takim argumentom, seveda pristanemo na samoprevaro. Prvič, verjetnost za vse to je absolutno premajhna, da bi dovoljevala nenehno pripravljenost, saj ne moremo in ne smemo živeti v stalni paranoji pričakovanja hudih novic. Drugič, naša enourna ali nekajurna odsotnost od elektronske komunikacije niti ne prinaša koristi niti ne more preprečiti nobene katastrofe. Primerov, ko je bila naša spletna oziroma mobilna prisotnost usodnega pomena, v resnici ni, in tudi če pobrskamo po spominu, bi vse tovrstne novice z lahkoto prenesle, da jih izvemo z nekajurnim zamikom. Obstajajo seveda izjemne življenjske situacije, ko čakamo na pomembno informacijo in moramo biti obveščeni takoj, vendar je to mogoče ustrezno regulirati (npr. s preverjanjem med odmori, ali z nastavitvami mobilnika, ki omogoči zgolj določene klicatelje). V primeru, da se tega ne moremo odvaditi (npr. nenehnega pogledovanja za novicami na družbenih omrežjih), pa je smiselno za tovrstno aktivnost alocirati določen čas, npr. vsako uro ali dve po pet minut, vmes pa se s tem ne obremenjujemo.
  • Koristno je povsem odstraniti vsako večopravilnost, npr. poslušanje glasbe, gledanje televizije, predvsem pa kakršnokoli potencialno paralelno komunikacijo. Znanstveno je namreč nesporno dokazano, da prekinitve in večopravilnost (angl. multitasking) manjšajo produktivnost oziroma učinkovitost na primarni aktivnosti.
  • Stroka priporoča, da se približno na eno uro malo pretegnemo in naredimo odmor. Večurna zakrčenost je sicer na kratki rok lahko videti produktivna, vendar ni dobra za zdravje, vprašljiva pa je tudi učinkovitost. Glavni problem pri tem je, da se po nekaj urah ne zavedamo, da se je naša učinkovitost zmanjšala, saj v krču pisanja lahko izgubimo celovitost presoje. Odmore je treba načrtovati, še zlasti v primeru, ko naše pisanje postane tako intenzivno, da se od njega težko odtrgamo. V takem primeru se je treba dobesedno prisiliti v odmore. Spomniti velja namreč, da imajo nekatera podjetja za programerje, ki na določen način izvajajo podobno zelo poglobljeno delo, kot je pisanje diplome, predpisan obvezen odmor (npr. deset minut na vsako uro). Ker so to kapitalistična podjetja, pri tem verjetno ne gre za neko uvidevnost do delavcev, ampak gre za zagotavljanje trajno dobre (dobičkonosne) produktivnosti za delodajalca. Potreba po premoru je sicer individualna, v osnovi se pojavlja na vsako uro, čeprav jo nekateri potrebujejo na 45 minut, drugi na 90 minut, tretji morda na 120 minut.
  • V fazi, ko še posebej potrebujemo absolutno zbranost, motiviranost in kreativnost, kar velja predvsem za fazo pisanja, je poleg dodatne odstranitve vseh možnih motenj pomembno, da smo odprti tudi za dodatno sprememba ritma dela. V takem primeru lahko razpored dela nekoliko prilagodimo. Znano je, da je npr. za mnoge pisce najprimernejši zgodnji jutranji čas. Za organizirano in umirjeno pisanje je tako nastalo znano priporočilo »thousand words before breakfast«. To pomeni, da lahko po tem, ko imamo zadeve proučene in empirične rezultate analizirane, v zelo udobnem in zmernem ritmu jutranjega pisanja treh strani na dan, kar je približno tisoč besed, celotno diplomo spišemo v nekaj tednih, vsekakor pa manj kot v mesecu dni.

Nemalokrat pomaga, če pri diplomi nekaj naredimo nekoliko drugače, kot smo delali npr. pri pisanju seminarskih nalog. Na bolje lahko spremenimo vrsto stvari: delovni čas (ure, ko delamo), razpored (dnevi in število dni v tednu, ko delamo), življenjski ritem (kdaj in koliko spimo oziroma delamo), delovni prostor, način in organizacijo dela.

Tako se lahko odločimo, da delo na diplomi obravnavamo kot službo in določimo fiksen termin, npr. 8.00–15.00 vse delovne dni v tednu, in to v javni knjižnici ter z izklopljenim internetom oziroma mobilnikom.

Nadvse dragoceno je tudi, da se ob vsem tem v svojem socialnem krogu o diplomi čim več pogovarjamo in po možnosti, če imamo organizirane bralce osnutkov (3.2.3 Zunanji bralci), v procesu pisanja pridobivamo povratne informacije o zapisanih osnutkih.

 

<< Nazaj Naprej >>