Pri načrtovanju potrebnega števila ur vzamemo za izhodišče predpisana oziroma uradna pričakovanja glede na število KT. Če ena KT pomeni 30 ur, pet KT pomeni okoli 150 ur (VŠ DI), deset KT pomeni 300 ur (UN DI), 24 KT pa 720 ur (MAG DI). Izraženo v ekvivalentu polnega delovnega časa, gre torej okvirno, če bi na diplomi delali polni delovni čas, za enega, dva ali pet mesecev normalnega dela (okoli 150 ur mesečno oziroma osemurni delovnik).

Navedeno časovno izhodišče je treba prilagoditi glede na nivo ambicioznosti in druge okoliščine, kar lahko v skrajnem primeru formalno predpisani čas bodisi podvoji bodisi prepolovi. Načeloma je sicer v primeru posebnih dejavnikov delo na diplomi mogoče skrčiti ali razširiti tudi radikalnejše, kar pa je izredno redko. S posebej ostrim krajšanjem so na eni strani povezana znatna tveganja, na drugi strani pa je za to potrebna ustrezna (posebej skrbna) strategija. Obstajajo sicer imenitne diplome na nivoju bolonjskega magisterija oziroma stare univerzitetne diplome, ki so bile zaradi okoliščin narejene v enem samem mesecu, in to od začetka (od prijave) pa do konca (do zagovora), s kompleksnim empiričnim delom vred. Praviloma gre pri takih primerih za področje, s katerim se je študent pred tem že dlje časa ukvarjal (npr. Logar). V splošnem pa tovrstno krajšanje in hitenje pomenita – če sta na koncu sploh  uspešna – nižjo zahtevnost oziroma nižjo kakovost (minimalistična diploma). Delno gre to lahko tudi na račun izčrpavajočega časovnega vložka študenta (npr. 60 ur dela tedensko in več) in tudi mentorja. Slednji se mora namreč v takem primeru praviloma odzvati kar takoj. Vsakič, ko študent pošlje osnutek besedila, mora torej mentor izpustiti iz rok vse ostalo delo in se prioritetno lotiti branja študentovega besedila. Vse to je lahko za študenta pa tudi za mentorja izjemno stresno in se pogosto giblje tudi na meji visokega tveganja za neuspeh. Nadvse neprijeten in močno tvegan je predvsem pritisk, ki ga študent zaradi časovne stiske ob tem izvaja ne le na mentorja, ampak tudi na komisijo in študijski referat. Mnogi mentorji na takšne pritiske načeloma ne pristanejo in takih mentorstev ne prevzamejo. Takšno hitenje pa mnoge fakultete tudi formalno onemogočajo, npr. s predpisanimi minimalnimi uradnimi roki posameznih faz.

Pri oceni časa skušamo čim realneje oceniti trajanje za posamezne zaokrožene aktivnosti procesa diplomiranja, predvsem za vse tiste, ki smo jih uvrstili oziroma skicirali v osnovni shemi zaporedja aktivnosti procesa diplomiranja (glej podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti). Pri oceni porabljenega časa izhajamo iz izkušenj pri študiju: spomnimo se časa, ki smo ga potrebovali za določeno seminarsko, raziskovalno ali projektno nalogo, časa potrebnega za prebiranje literature (npr.  deset strani na uro), časa za napisati eno stran besedila, potem, ko je vsebina povsem dorečena (npr. 1-2 uri).

Ocena porabljenega časa je za študente tudi sicer nadvse koristna intelektualna vaja, zato je primerno, da svojo oceno pozneje primerjajo z dejansko porabljenim časom. V življenju bodo namreč sedanji študenti tudi sicer nenehno izpostavljeni zahtevi po čim realnejši oceni porabe časa za določeno nalogo ali projekt. V primeru napačne ocene bodo lahko nosili zelo neprijetne posledice. Dober občutek za pravilno oceno števila  ur oziroma delovnih dni, ki jih zahtevajo določene aktivnosti, je zato izjemno pomemben, izostrimo pa ga seveda predvsem na osnovi izkušenj. Pravilno ocenjevanje virov je tudi v srčiki načrtovanja vsakega projektnega dela.

Bistveno seveda je, da planirani čas nato tudi zagotovimo. Praviloma se namreč naši načrti v praksi ne izidejo. To je še posebej je tako v začetnih fazah. Zaključek diplome je namreč takrat  videti še daleč in nenujen, zato delo na diplomi znova in znova izpodrinjajo druge prioritete. Tako smo npr. za določen mesec planirali 50 ur, oddelali pa smo jih samo 5. Če se to ponavlja, lahko seveda postane zelo neugodno in nevarno.

Da bi se temu izognili velja upoštevati naslednje:

  • Če smo redni študent zadnjega letnika, se je treba kot prvo zelo jasno zavedati, da ni prav nobenega dvoma, da čas za diplomo načeloma obstaja (glej tudi podpoglavje 1.1.2 Izbira obdobja). Kolikor namreč ima diploma kreditnih točk, toliko manj imamo zato v zadnjem semestru predmetov. Če je število točk za diplomo npr. enako dvema predmetoma, bi v primeru dveh predmetov, ki zahtevata sprotni študij, študent zanju rutinsko alociral potrebni čas. Če pa je namesto predmetov v določenem semestru diploma, ki sicer zahteva povsem enak ekvivalent časa, je naenkrat videti, kot da tega istega časa ni več. Čas za diplomo torej nesporno obstaja, vprašanje je le samo-organizacija. Če smo absolventi, pa je časa nasploh v izobilju. Nekoliko težja je seveda situacija, če redno delamo ali smo celo zaposleni. Vendar tudi v takem primeru obstajajo dobri primeri učinkovitega organiziranja.
  • Ker čas za diplomo očitno obstaja, gre pri njegovem zagotavljanju zgolj za vprašanje prioritete (glej podpoglavje 1.1 Ključno vprašanje), nato pa za izvedbena vprašanja organizacije (podpoglavje 3.2.2 Razporeditev časa), discipline (podpoglavje 3.3.1 Organizacija dela) in premagovanja morebitnih težav (glej podpoglavje Reševanje težav).
<< Nazaj Naprej >>