Zelo pomembno je, da potrebni čas načrtujemo čim bolj v enem kosu, čim intenzivneje in s tem tudi v kar najkrajšem časovnem obdobju. Če gre npr. za 300 ur, je optimalen pristop, da se delo izvede v dveh mesecih. Tudi če smo v službi, glavnine procesa izdelave diplome ni smiselno raztegniti na več kot tri mesece, največ na pol leta.

Pisanje diplome vsekakor zahteva poglobitev, zato npr. dva tedna dejanskega dela (npr. 100 ur), raztegnjenega čez obdobje nekaj mesecev, nikakor ne odtehtata dveh strnjenih tednov dela, četudi gre za enako število ur. Res je sicer, da diploma po drugi strani poleg neposrednega dela terja tudi določen čas (ki se meri v mesecih), da o tematiki razmišljamo pasivno ter jo pogledamo od daleč, z drugih zornih kotov in po določenem časovnem razmaku (da se predelano gradivo »usede«). Zaradi kompleksnosti in razvlečenosti celotnega procesa pa se to skoraj vedno zgodi kar avtomatično, saj poleg (bolj ali manj intenzivnega) pisanja diploma zahteva tudi predhodne formalne procedure, dogovarjanja in čakanje (npr. odziv mentorja).

V tem okviru je nadvse pomembno, da je v času intenzivnega raziskovanja oziroma pisanja diploma naša glavna aktivnost. Najučinkoviteje je, da ji namenimo polni delovni čas, torej okoli 40 ur tedensko. Za vsako ceno pa je smiselno zagotoviti, da imamo v času intenzivnega dela na diplomi na voljo vsaj 20 ur tedensko, vsaj večino tednov. Morebitni presledki med bloki intenzivnega dela morajo biti čim krajši. Obstajajo seveda okoliščine, ko tega ni mogoče zagotoviti (npr. trajne in fiksne obveznosti v službi, družini), vendar se jim je treba izogibati. V takem primeru je še posebej pomembno, da se dobro in premišljeno organiziramo.

Če res ne gre drugače, se organiziramo z manj intenzivnim delom za daljše obdobje (npr. vsak delovni dan eno do dve uri, in to več mesecev), seveda pa moramo tak način dela, če je le mogoče, kombinirati tudi z večjimi bloki intenzivnega dela v času praznikov, dopusta ali vikendov. Lahko pa se v delovnih dnevih sploh ne obremenjujemo, ampak sestavimo zadostno število ur za glavnino dela zgolj z dnevi, ki so v celoti posvečeni diplomi. Pri tem, če smo v službi in res ne gre drugače, dodamo praznike, dopuste in vikende. Vse to je odvisno od konkretnih okoliščin, v vsakem primeru pa zahteva zelo jasno napisan načrt in zelo veliko discipline. K temu pomembno prispeva tudi vnaprej formaliziran način spremljanja oziroma monitoringa celotnega procesa (npr. prek tretje osebe, sprotne zabeležke o napredku, sprotno ocenjevanje preostalega potrebnega časa), predvsem pa pogovor in dogovor z našim socialnim krogom (družina, prijatelji, služba).

Na drugi strani se v procesu diplomiranja določene faze dela neredko izvedejo posebej intenzivno (npr. noč ali dve brez spanja, serija 16-urnih delovnih dni). To za izdelavo poglobljenega zaključka ali osrednje kompleksne empirične analize v smislu kakovosti in učinkovitosti sploh ni slabo. V realnem življenju, posebej projektnem ali podjetniškem, so tovrstna udarniška obdobja tudi sicer prisotna in takšna zgodnja izkušnja nikakor ni odveč. Kljub temu se tega ne priporoča – bolje se je namreč že zgodaj v življenju naučiti, da se delo opravlja organizirano, načrtovano in brez nepotrebnega stresa, izčrpavanj in velikih stisk, posebej če to ni potrebno (in v primeru diplome to res ni potrebno).

<< Nazaj Naprej >>