Na osnovi projektnega strukturiranja procesa diplomiranja v zaokrožene aktivnosti (podpoglavje 3.1.1 Proces diplomiranja kot projekt), določitve njihovega zaporedja (podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti), ocene potrebnega časa (podpoglavje 3.2.1 Koraki in mejniki) in njegovega razporeda (podpoglavje 3.2.2 Ocena števila ur) je smiselno okvirni časovni načrt tudi zapisati.

V časovnem načrtu dela strnemo zgornje ugotovitve in odločitve ter določimo roke za glavne rezultate (angl. deliverables) in odgovarjajoče mejnike (angl. milestones). Gre za časovne točke, ko se začnejo oziroma zaključijo pomembne faze oziroma aktivnosti. Pri tem v prvi vrsti izhajamo iz sheme oziroma skice osnovnih aktivnosti (glej podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti). Navedene mejnike je treba koledarsko umestiti in ob tem upoštevati ocenjeno število potrebnih ur dela. Nadvse koristno je skupno število ur na tej točki razdeliti tudi po mesecih.

Kako točno določimo mejnike, je odvisno od okoliščin in strukture poteka. Najosnovnejši način določanja izhaja iz zaporedja aktivnosti, za katere nato ocenimo začetek in konec. Navedimo primer:

  • pregled teorije (npr. 1.–31. marec, skupno 100 ur);
  • empirični del, skupaj z interpretacijami (npr. 1. april–31. maj, skupno 100 ur);
  • pisanje (npr. 1. junij–15. julij, skupno 200 ur).

Pri dokončni časovni umestitvi upoštevamo tudi morebitne zunanje roke, v okviru katerih bi radi z diplomo zaključili. V tem okviru so nekatere zunanje omejitve bolj dokončne (npr. vpis v določen študijski program), nekatere pa manj (npr. odhod na počitnice).

Vizualnim osebam pogosto zelo pomaga, če se zgoraj navedene informacije označijo tudi grafično oziroma kronološko (slika 8).

Slika 8: Grafični prikaz osnovnih aktivnosti in mejnikov

V shemo na sliki 8 je smiselno nato uvrstiti še podrobnejše opredelitve aktivnosti – npr. datum pričetka in/ali zaključka določene empirične faze (npr. zbiranje podatkov), datum pričetka in/ali zaključka pregledovanja nekega obsežnega vira – in predvsem rezultate, kot npr. okvirni datumi oddaje posameznih faz besedila (podpoglavje  5.3. Faze pisanja). Slika 9 ilustrira možni primer tovrstnega označevanja.

Slika 9: Podrobnejši grafični prikaz aktivnosti, mejnikov in rezultatov

Pri vsem tem gre v osnovi še vedno za razmeroma enostaven časovni načrt, ki ga je nato treba realizirati, spremljati in po potrebi tudi dopolnjevati oziroma spreminjati. Smiselno ga je okvirno uskladiti tudi z mentorjem, ki bo znal oceniti njegovo realnost in izvedljivost. Priporočljivo je s tem v osnovnih črtah seznaniti tudi svoje sorodnike, prijatelje in sodelavce, tako da nam bodo lahko v oporo in razumevanje, posebej na točki večjih mejnikov.

Zelo koristno je zgoraj opisani časovni načrt skicirati čim nazornejše, preglednejše in razumljivejše in ga z glavnimi mejniki postaviti na vidno mesto (npr. stena nad delovno mizo). Po potrebi ga je treba tudi obnavljati, tako da je vedno aktualen in da nas zato realno zavezuje. V tem okviru je primerno enkrat mesečno posvetiti nekaj minut formalnemu pregledu poteka aktivnosti. Na tej osnovi lahko potek po potrebi dopolnimo, prilagodimo ali celo izdelamo novo grafično skico.

Zelo pomembno je, da za načrtovanimi številkami resnično stojimo, kar pomeni, da so ocene domišljene in realne, hkrati pa imam jasen namen plan tudi izpolniti. Časovni načrt, ki ni realen (kot so npr. časovni načrti, ki jih študenti navedejo na predstavitvah prijave), namreč bolj škodi kot koristi, saj zgolj še dodaja k splošnemu občutku nepreglednosti.

Izkušnje kažejo, da velika večina študentov proces diplomiranja načrtuje neverjetno nerealno. Če nimajo nekega kritičnega roka, je namreč zagovor običajno najmanj pol leta (ali več let) pozneje, kot to ocenijo na začetku pisanja diplome. Če pa morajo diplomirati v določenem roku (npr. v septembru, zaradi vpisa na naslednjo stopnjo), pa je cena zaradi slabega načrtovanja neredko izjemno  visoka: manj kakovostna diploma, nepotrebne tehnične oziroma formalne napake, izredno stresen proces zaključevanje zaradi visokega tveganja in hitenja, včasih pa tudi žrtvovanje oziroma izčrpavanje mentorja, ki je moral (če je želel študentu pomagati) osnutke brati pod pritiskom, v veliki naglici ali pa je moral celo neposredno editirati tekst.

K vsemu temu nemalo prispeva dejstvo, da procesa diplomiranja ne obravnavajo kot projekt in ga zato tudi ne strukturirajo in formalizirajo. Posledično o prekoračitvi rokov in načrtov študenti nimajo jasnih predstav in morda niti zavedanja. V tem smislu je proces diplomiranja dejansko res pravi projekt: ima namreč svoj začetek, konec in tudi jasne omejitve v virih (npr. razpoložljivo število ur dela) in času (npr. roki poteka in izdelave), zato ga je smiselno tako obravnavati, čeprav brez projektne formalizacije in zgolj v smislu zgoraj orisanega konceptualnega razmišljanja, kjer se uporabi zgolj enostavne skice.

<< Nazaj Naprej >>