Na osnovi projektnega strukturiranja procesa diplomiranja v zaokrožene aktivnosti (podpoglavje 3.1.1 Proces diplomiranja kot projekt), določitve njihovega zaporedja (podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti), ocene potrebnega časa (podpoglavje 3.2.1 Koraki in mejniki) in njegovega razporeda (podpoglavje 3.2.2 Ocena števila ur) je smiselno okvirni časovni načrt tudi zapisati.

V časovnem načrtu dela strnemo zgornje ugotovitve in odločitve ter določimo roke za glavne rezultate (angl. deliverables) in odgovarjajoče mejnike (angl. milestones). Gre za časovne točke, ko se začnejo oziroma zaključijo pomembne faze oziroma aktivnosti. Pri tem v prvi vrsti izhajamo iz sheme oziroma skice osnovnih aktivnosti (glej podpoglavje 3.1.2 Zaporedje aktivnosti). Navedene mejnike je treba koledarsko umestiti in ob tem upoštevati ocenjeno število potrebnih ur dela. Nadvse koristno je skupno število ur na tej točki razdeliti tudi po mesecih.

Kako točno določimo mejnike, je odvisno od okoliščin in strukture poteka. Najosnovnejši način določanja izhaja iz zaporedja aktivnosti, za katere nato ocenimo začetek in konec. Navedimo primer:

  • pregled teorije (npr. 1.–31. marec, skupno 100 ur);
  • empirični del, skupaj z interpretacijami (npr. 1. april–31. maj, skupno 100 ur); 
  • pisanje (npr. 1. junij–15. julij, skupno 200 ur).

Pri dokončni časovni umestitvi upoštevamo tudi morebitne zunanje roke, v okviru katerih bi radi z diplomo zaključili. V tem okviru so nekatere zunanje omejitve bolj dokončne (npr. vpis v določen študijski program), nekatere pa manj (npr. odhod na počitnice).

Vizualnim osebam pogosto zelo pomaga, če se zgoraj navedene informacije označijo tudi grafično oziroma kronološko (slika 8).

Slika 8: Grafični prikaz osnovnih aktivnosti in mejnikov

 

V shemo na sliki 8 nato zlahka uvrstimo tudi podrobnejše aktivnosti ali rezultate, kot so datum pričetka in/ali zaključka določene empirične faze (npr. zbiranje podatkov), datum pričetka in/ali zaključka pregledovanja nekega obsežnega vira ali okvirni datumi oddaje posameznih faz besedila mentorju (slika 9).

Slika 9: Podrobnejši grafični prikaz aktivnosti, mejnikov in rezultatov

 

Pri vsem tem gre v osnovi še vedno za zelo enostaven časovni načrt, ki ga je nato treba realizirati, spremljati in po potrebi tudi dopolnjevati oziroma spreminjati. Smiselno ga je okvirno uskladiti tudi z mentorjem, ki bo znal oceniti njegovo realnost in izvedljivost. Priporočljivo je z njim v osnovnih črtah seznaniti tudi svoje sorodnike, prijatelje in sodelavce, tako da nam bodo lahko v oporo in razumevanje, posebej na točki večjih mejnikov.

Zelo koristno je zgoraj opisani časovni načrt skicirati čim nazornejše, preglednejše in razumljivejše in ga z glavnimi mejniki postaviti na vidno mesto (npr. stena nad delovno mizo). Po potrebi ga je treba tudi obnavljati, tako da je vedno aktualen in da nas zato realno zavezuje. V tem okviru je primerno enkrat mesečno posvetiti nekaj minut formalnemu pregledu poteka aktivnosti. Na tej osnovi lahko potek po potrebi dopolnimo, prilagodimo ali celo izdelamo novo grafično skico.

Izkušnje kažejo, da velika večina študentov proces diplomiranja načrtuje neverjetno nerealno – zagovor je običajno najmanj pol leta (ali več let) pozneje, kot to ocenijo na začetku pisanja diplome. K temu nemalo prispeva tudi dejstvo, da procesa diplomiranja ne obravnavajo kot projekt in ga zato tudi ne strukturirajo in formalizirajo. Posledično o prekoračitvi rokov in načrtov nimajo jasnih predstav in morda niti zavedanja. V tem smislu je proces diplomiranja dejansko pravi projekt: ima namreč svoj začetek, konec in tudi jasne omejitve v virih (npr. razpoložljivo število ur dela) in času (npr. roki poteka in izdelave), zato ga je smiselno tako obravnavati, čeprav brez projektne formalizacije in zgolj v smislu okvirnega konceptualnega razmišljanja.

 

<< Nazaj Naprej >>