Osnovni način kršenja avtorskih pravic je navajanje besedila iz vira, ki se ga ne citira, tako da je besedilo diplome ali njenega dela videti avtorski izdelek študenta oziroma diplomanta. Posebej pogosti so primeri plagiatorstva, ko se uporablja besedilo iz neke druge diplome, neredko z druge fakultete, ali pa se uporabi neko (interno) delovno gradivo oziroma seminarsko nalogo, ki se ne pojavlja na internetu. Programi za odkrivanje plagiatorstva, ki jih uporablja večina fakultet, npr. Turnitin, namreč spletne vire učinkovito identificirajo le v primeru neposrednega prepisovanja. To pa je le najosnovnejši in najbrutalnejši primer plagiatorstva, kjer gre za dobesedno (izreži-prilepi) prepisovanje stavkov, odstavkov ali celih poglavij, pri čemer se vira ne navaja.

Obstajajo tudi zapletenejše oblike, kjer se v osnovi izvede enako popolno plagiatorstvo, le da se stavki nekoliko predrugačijo. Ta pristop je za plagiatorje posebej priročen, če je original v angleškem ali nekem drugem tujem jeziku.

Najbolj rafinirana oblika plagiatorstva je zgolj jemanje idej iz originalnega vira, ki se nato brez navajanja z nekoliko drugačno ubeseditvijo umeščajo v besedilo, ki je kljub temu plagiat. Tovrstno plagiatorstvo se dodatno zabrisuje, če se ukradene misli in ideje navajajo v drugačnem vrstnem redu in le deloma, raztresene po besedilu ali drugačne strukturirane.

Posebej zapletenih in inteligentnih oblik plagiatorstva morda res ni mogoče odkriti. Ampak v takem primeru je plagiatorstvo v bistvu odveč, saj se za zabrisovanje sledi porabi preveč časa, zato od plagiatorstva ni prave koristi, tveganje pa je še vedno izjemno veliko. Osnovna ideja plagiatorstva je namreč praviloma predvsem prihranek časa. Plagiator je običajno sposoben spisati diplomo, vendar mu je za to škoda napora in časa. Če pa je plagiatorstvo tako zelo sofisticirano, da je praktično neizsledljivo, potem se za vse to zabrisovanje porabi skoraj enako časa kot v primeru samostojnega avtorskega dela oziroma poštenega citiranja.

Na tej točki velja opozoriti na zmotno prepričanje plagiatorjev, da jih bo nemogoče odkriti, ker se nihče ne bo v besedilo dovolj poglobil. Problem je namreč v tem, da se lahko na določeni točki v življenju, ki je nikakor nismo predvideli, naše diplome lotijo visoko motivirane in nadvse sposobne osebe, kot so npr. raziskovalni novinarji, pa tudi osebni, poslovni, strankarski ali ideološki nasprotniki, morda celo sovražniki. Če obstaja le droben indic, ki nakazuje na plagiatorstvo, ga bodo te osebe našle in predale fakultetnim organom. Ti se bodo v zadevo poglobili še temeljiteje in kompetentnejše, saj gre za ugled fakultete, njihovo osebno integriteto in občutljiva vprašanja odnosov znotraj fakultet.

Procesi proti kršiteljem niso redki in so izjemno neprijetni. Zelo hitro pridejo tudi v javnost; na spletu zlahka najdemo kopico zapisov o plagiatih diplome, vključno s primeri, ko so fakultete avtorjem takih diplom odvzele listino. Pri tem seveda posebej izstopajo javne osebe: poslanci, ministri, menedžerji, javni funkcionarji, medijski voditelji, estradniki ipd.

Na tej točki torej lahko pomislimo: če se razmeroma neredko najdejo plagiatorji celo med javnimi osebami – v skoraj vsakem mandatu se namreč odkrijejo poslanci, ministri ali visoki vladni uradniki z diplomo, ki je plagiat –, koliko skušnjav in poskusov (tudi uspešnih) je odkritih in neodkritih šele med vsemi diplomanti. Velike skušnjave po plagiatorstvu razkriva tudi enostavno dejstvo, da morajo fakultete najemati in plačevati zelo drage programe za odkrivanja plagiatorstva in z njimi preverjati prav vsako diplomo.

Posledice, ki v primeru odkritja nastanejo, so izjemno neugodne:

  • fakulteta tako diplomo odvzame;
  • sledi serija posledic tako v poslovnem in socialnem krogu kot tudi v najširši javnosti;
  • plagiatorstvo se zlahka pojavi tudi na spletu, kar pomeni trajno oznako in diskretizacijo;
  • poleg fakultetnih predpisov je plagiatorstvo predmet pregona tudi po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, oškodovanec pa lahko sicer po sodni poti (torej zunaj fakultetnih oziroma univerzitetnih postopkov) išče ne le svojo pravico, ampak tudi odškodnino.

Tveganja so posebej velika danes, ko so vse diplome na spletu, s čimer postajajo tudi trajen objekt preverjanja. Plagiatorstvo namreč lahko morebitni oškodovanec ali neka druga oseba, ki ima za to dovolj velik motiv (npr. nekdo, ki nas želi diskreditirati ali onemogočiti), opazi oziroma ugotovi šele čez desetletja po diplomi in sproži postopek.

 

<< Nazaj Naprej >>