Ena najtežjih kršitev avtorstva je plačana pomoč, ki jo študent najame proti plačilu oziroma po določenih bolj ali manj komercialnih tarifah, in o njej v diplomi seveda ne poroča. Ponudbe storitev pomoči pri pisanju diplome je na spletu veliko, od statističnih konzultacij do storitev izdelovanja celotne diplome. Glede na številnost ponudbe, lepa spletišča, razdelanost storitev ter natančnost cenikov (npr. 15-20 evrov za stran) se te storitve očitno tudi množično koristijo. V tem pogledu je ilustrativno novinarsko raziskovanje obravnavanega fenomena, ki je sicer potekalo že pred nekaj leti (»Vsako diplomo napišem, kot da je moja«). Razmere so se v vmesnem času nekoliko izboljšale, vendar je zapis še vedno nadvse aktualen.

Najemanje kakršnekoli plačane in zamolčane avtorske pomoči seveda ni dovoljeno in je potencialno tvegano tako z vidika možnih neformalnih posledic in neprijetnosti (npr. medsebojno izsiljevanje vpletenih) kot z vidika formalnih postopkov na fakulteti in na sodiščih.

Nudenje oziroma prejemanje plačane in nato zamolčane zunanje pomoči pri pisanju avtorskih komponent diplomskih, magistrskih in doktorskih del v ožjem in strogo formalnem smislu sicer ni plagiatorstvo, saj vira, od katerega bi prepisoval, v resnici sploh ni. Kljub temu gre za nesporno kršitev izjave o avtorstvu, zato je na tej osnovi predmet obravnave v fakultetnih postopkih, na osnovi katerih se lahko diploma naknadno tudi odvzame.

V primeru tržne storitve je tovrstna pomoč tudi kaznivo dejanje, opredeljeno kot »Posebni primeri ponarejanja listin« (252. člen Kazenskega zakonika). Predvidena kazen je zaporna, in sicer do tri leta, kar ni šala. Pri tem je kazniv že sam poskus, in to za obe strani – za ponudnika storitve, ki je prejel plačilo, in za prejemnika, ki je storitev, to je izdelavo avtorske storitve pisanja diplome oziroma njenega dela, plačal in jo nato uveljavljal kot svoje avtorsko delo. Mediji poročajo že o 34 primerih tovrstnih kazenskih postopkov.

Privlačnost tovrstnega kupovanja avtorskih storitev se v določeni meri krepi tudi zato, ker študenti že v toku študija rutinsko izvajajo manjše »nakupe« seminarskih nalog, posebej statističnih in metodoloških, in s tem resno kršijo avtorstvo. Na ta način postopno izgubljajo tovrstne predsodke. Ko pridejo do diplome, se jim zato tudi nakup celotne diplome ali njenih delov ne zdi več posebej problematičen, čeprav gre za resno kaznivo dejanje.

Poučen je tudi naslednji realen primer: Ugledna javna oseba je v svoji magistrski nalogi uporabila anketo. Pri oblikovanju vprašalnika in tudi pri interpretaciji je prosila za tehnično pomoč podporno osebje projekta 1KA na FDV; pomoč je tudi dobila in jo plačala. Čez nekaj let so (poslovni ali osebni?) nasprotniki te osebe nekako izvedeli – in to posredno, preko informacije, da naj bi obstajal račun, ki da je bil iz FDV izdan na podjetje te osebe – za uporabo navedene tehnične storitve FDV. Nasprotniki niso vedeli, kaj točno je to bilo, zato so podali kazensko ovadbo in policija je od FDV zahtevala račun, ki ga je FDV izstavil temu podjetju. Policija je nato zahtevala od FDV še dokument (vprašalnik, analize), ki je bil tej osebi posredovan na osnovi tega računa. Izkazalo se je, da je oseba v svojem magisteriju, ki je seveda na spletu javno dostopen, vključila vse statistične analize in interpretacije v povsem nespremenjeni obliki, pri tem pa ni navedla vira teh analiz. Sledil je za to osebo zelo neprijeten postopek.  

<< Nazaj Naprej >>